zgodbe in spomini | Nikoli več vojne  

  NIKOLI VEČ VOJNE

Leta 1941 sem s svojim možem Stanetom in 14-mesečno hčerko Milenko živela v Lescah. Mož je bil zaposlen na občini kot občinski tajnik. Kmalu po okupaciji so mojega moža in tudi mojega očeta, ki je bil odvetnik v Radovljici, Nemci odpeljali v zapor. Najprej sta bila v zaprta v Radovljici, kasneje pa v Begunjah, od koder so mojega moža kmalu izpustili, vendar so ga takoj, ko se je pričela vojna z Rusi, ponovno zaprli. Nemci so pri nas opravili hišno preiskavo in še posebej brskali po fotografijah ter spraševali po nekem Faturju ali Fakinu. Našli niso ničesar obremenjujočega, vendar so moža vseeno odpeljali nazaj v zapor in kasneje oba, moža in mojega očeta, odpeljali v Šentvid pri Ljubljani. Šele kasneje, ko je moja mama dobila pismo od očeta iz Šentvida in prebrala naslov "Umsiendlungslager" je prebledela, saj je bilo očitno, kaj nas čaka.
Mojo mamo in najmlajšo sestro so prisilno preselili iz 5-sobnega stanovanja v manjše stanovanje v župnišču. 1. julija 1941 so izgnali moje starše in sestro neznano kam. 9. julija nevsezgodaj pa sta dva vojaka s puškami na rami pripeljala mojega moža domov in ukazala, da se moramo odpraviti v 30-ih minutah. V kovček in vrečo sem nabasala nekaj nujnih stvari, ko pa sem hotela vzeti s seboj tudi lavor, mi je vojak to prepovedal. Rekla sem, da imam majhnega otroka, nakar mi je dovolil vzeti otroško nočno posodo. V Šentvidu so preverili našo prtljago in nas poslali v veliko sobo, kjer je bila na tleh slama. Tam je bilo zbranih že nekaj družin, med njimi Roševi s štirimi majhnimi otroki.
V trenutku, ko so nam nadeli številke, smo se počutili ožigosani in ponižani. Moja mala hčerka je dobila številko 406, zadnjo številko našega transporta. Okrog 22. ure zvečer so nas odgnali na postajo, kjer je vlak že čakal na nas. Na prvem vagonu je bil ogromen napis "Zigeunerin". V vagonu je bilo že več družin in med njimi Megletovi s tremi otroki, ki sem si jih zapomnila predvsem zato, ker je žena ves čas preplašeno vzdihovala: "Atek, atek!" Vlak je odpeljal v temo neznano kam. Stiska! Strah! Bližamo se Ljubljani, ob progi pa cele gruče ljudi, ki nam mahajo v slovo. Hoteli smo odpreti okna, pa nam je vojak, ki nas je stražil v vagonu, to prepovedal, zato je moj mož s prižgano cigareto delal kroge za steklom in s tem dajal ljudem zunaj znak, da jih vidimo in pozdravljamo z upanjem, da se bomo vrnili. O, ljubi Ljubljančani in vsi, ki ste bili ob progi, še veste ne, kako ste nam v teh težkih trenutkih pomagali. Niste se potuhnili v svojih domovih, temveč ste pogumno prišli in nam s tem pokazali, da vas še niso ustrahovali. Izgnanci vam tega ne bomo pozabili. Prejšnjim transportom so Nemci dovolili postanek v Ljubljani in so jim ljudje lahko izročili tudi hrano, nam pa tega niso več dovolili. Vlak je zapeljal proti Zagrebu in se ustavil. Nas je pričakal možev stric Stanislav Štok, ki je bil zelo prepaden in prestrašen ter se poslovil od nas. V Slavonsakem brodu smo morali prestopiti na drug vlak, ki je bil sestavljen iz tovornih vagonov, v katerih je bilo nekaj klopi. Z nami so bile družine: Mulejevi z malo Alenko, Kozamernikovi s tremi otroci, Torjarjevi in še nekaj družin. Vlak se ni nikjer ustavil. Sopihal je po ozkotirni progi skozi nešteto zadušljivih tunelov. Vsi so polegli po tleh in po klopeh, jaz pa sem ves čas presedela na klopi in z rokami podpirala trebuh, saj sem bila v šestem mesecu nosečnosti, in s tem blažila hude tresljaje. Tudi spala sem sede. Nisem bila panična in niti pomislila nisem, da bi lahko umrla, če bi se mi kaj zgodilo. Varovala sem otroka, ki naj bi se rodil čez tri mesece. O, ti ljuba mladost - stara sem bila 22 let in polna pozitivne energije.

Po treh mukotrpnih dneh vožnje smo prispeli v Kruševac, kjer so otroci dobili toplo mleko in tudi mi topel obrok. Pred postajo so nas čakali kmetje in nas z vozovi z volovsko vprego peljali proti Brusu. Nekaj družin je ostalo v vaseh, ki so ležale ob cesti in sicer učitelj Pavlin z ženo v Zlatarih, Rebolovi z dvema otrokoma, Megletovi s tremi otroci in zakonca Štefe, pa v Dubcih. Na vozu, obloženem s slamo, smo se peljali skupaj z Mulejevimi. V vasi Lepenac so odložili nas tri, Črta Zorca, neko učiteljico in mislim, da še eno družino. Nam so dodelili sobo v prazni hiši, ki pa ni imela oken, ampak samo vrata, ki smo jih držali odprta zaradi hude vročine. Na podu je bila slama, tako da nam ni bilo treba ležati na golih tleh. Topel obrok smo dobili v neki gostilni, vendar je bil neprimeren za majhne otroke tako, da je hčerka zbolela in kar nekaj dni je trajalo, da je ozdravela. Ljudje so nas sicer prijazno sprejeli, vendar tudi sami niso imeli veliko, saj so bili tisti kraji zelo siromašni.
Moj mož in Črt Zorec sta se odpravila v Brus, da zaprosita za premestitev iz Lepenca v Brus. To jima je uspelo in preselili smo se v Brus, v hišo babe Savke, ki je imela sina Nova, čevljarja, ki je ves čas našega bivanja v Brusu, pomagal nam Slovencem in nam skoraj zastonj popravljal čevlje. Baba Savka je bila dobra stara ženska, vendar zelo revna. Namestila sta nas v sobico, v kateri sta bila majhna miza in stol. Z njuno pomočjo smo pripravili ležišča in sicer prek dveh "koz" za žaganje drv smo dali za moža tri deske, zame pa smo na drugi "kozi" položili vrata od poljskega stranišča, lepo oribana in očiščena, vendar prekratka. Dobila sva še vsak svojo slamarico. Tako sem dva meseca pred porodom, med porodom in dva meseca po porodu (14. oktobra sem rodila hčerko Stašo), spala na trdem, prekratkem ležišču. Izgnani Slovenci, ki so prišli za nami v Brus in dobili zavetje v šoli ali pri bogatejših ljudeh, so imeli srečo, saj so spali na posteljah.
Ko smo bili pri babi Savki, smo imeli v bližini zelo dobre sosede. Žena sreskega načelnika Dušmanica me je večkrat poklicala in tudi postregla, ko pa se je preselila, mi je pustila dve kokoši, ki so pomenile pravo razkošje. Čez cesto je imela družina Golubovic majhno trgovinico. Gospodar Stanoje je bil zelo dober človek, še boljša pa je bila njegova žena, ki so jo otroci klicali tetka Jovanka, saj jim je vedno kaj dala. Bila je tako blaga žena, da sem, kadar sem prišla k njej, imela občutek, kot da bi prišla k svoji mami. Tisto noč, ko sem rodila, je prišla zgodaj zjutraj in mi prinesla na velikem pladnju same dobrote. Pod pazduho pa je držala malo leseno korito in v njem milo, ki ga v tistem času sploh nismo mogli dobiti, zato smo prali s pepelom. To leseno korito, v katerem sem lahko kopala svoja otroka, mi je pomenilo najlepše in najdragocenejše darilo v življenju. Zelo sem bila hvaležna tudi babi Savki za lepo starinsko zibelko.

Iz kmetijske šole, kjer so dobili zavetje Skrtovi, Vrezčevi in Remčevi, so se Remčevi vrnili v Ljubljano. V njihovo sobo se je vselila družina Skrt, starša in tri odrasle hčerke, nas pa so dali v veliko sobo, nekdanji razred, skupaj z družino Vrezec. Kmalu po tem smo dobili svojo sobo. V šolo je kmalu prišla Anica Vlahovic, vdova po četniškem oficirju, ki so ga ubili Nemci. Imela je štiri otroke. Šola je ležala na mali planoti izven mesta. Okoli nje je bil velik vrt in sadovnjak. Pod vrtom je tekla rečica Vada, pritok reke Rasine. Tam smo prali in se tudi poleti kopali, saj je bila globoka skoraj en meter. Na drugi strani vrta je tekel studenec, kamor smo hodili po pitno vodo. Upravnica šolskega poslopja je bila Dragica, zelo stroga ženska in mi ni dovolila, da bi plenice splokovala v sobi. Morala sem stati zunaj v snegu, čeprav je bila zima 1941/42 zelo hladna in snežena. Slovencem ni dovolila uporabo stranišč, ki sta bila v stavbi, zato smo morali uporabljati zasilno stranišče na sredini dvorišča.

V Brusu smo izgnanci dobivali mesečno pomoč po 310 dinarjev na osebo in se domenili, da bomo sami kuhali. Prostore smo dobili brezplačno in kuhali podpori primerno hrano: fižol, zelje, krompir ali kakšno zelenjavo, za velike praznike pa smo imeli tudi meso. Sladkorja ni bilo. Kilogram pšenice si lahko dobil spomladi leta 1942 po 240 dinarjev, tako da si tri mesece z možem nisva mogla privoščiti kruha. Ob prihodu v Brus sva kupila 20 kg pščenice, ki smo jo dali zmleti in tako sem v najhujšem času za otroka vsak drugi dan spekla majhno skodelico kruha. Včasih sem bila tako lačna, da sem gledala, če je padla kakšna drobtinica na tla, da bi si jo privoščila. Spomladi 1942 smo dobili na vrtu šole majhen košček zemlje, kjer je mož posadil koruzo. Za nekaj časa smo bili preskrbljeni. Za Božič in Veliko noč so Golubovicevi mojo družino in Kersnikove vedno povabili na slavnostno kosilo. Tega smo se vedno zelo razveselili, saj smo se takrat tudi dobro najedli.
Sin pisatelja Janka Kersnika, Anton Kersnik z ženo in osmimi otroki, ki je bil tudi izgnan iz Slovenije, je prišel v Brus iz neke vasi. Postali smo veliki prijatelji in še sedaj imamo pristne stike.

Brus leži pod Kopaonikom in je bolj zakotno mesto. Prebivalci so bili naklonjeni kralju in zato tudi podporniki četnikov. Le nekaj hiš je bilo partizanskih, med njimi Golubiceva. Na tem območju so velikokrat potekali boji in kar šestkrat so se zamenjali osvajalci. Zaradi nenehnih bojev v Brusu in okolici, smo prestali veliko strahu, saj je bilo žrtev med prebivalci, ki so jih ubili četniki ali Nemci. Med tistimi, ki so jih ubili četniki je bila tudi še ne osemnajstletna Bratislava, ki sem jo dobro poznala. V trojki, ki jo je odpeljala in umorila, je bil menda tudi njen ujec. V spomin nanjo sem napisala pesem, ki je bila tudi objavljena.

Avgusta 1944 so prišli v Brus partizani in sicer borci XVII.divizije. Takrat so se jim pridružili tudi moj mož, Grega, Lojze in Marjana Kersnik, dva fanta iz Lancovega ter Slavko Brus, ki je kasneje padel v borbi. Moj mož je pripadal 3. Krajiški brigadi, ki se je iz Srbije odpravila v Bosno, kjer so bili zelo hudi boji. Brigada se je nato premaknila na Hrvaško ter pohod zaključila v Sloveniji, v Kranjski gori, leta 1945.

Od leta 1944 sem bila z otrokoma sama v Brusu. Konec januarja 1945 je bil sklican kongres AFŽ v Beogradu. Predlagana sem bila v delegacijo tudi zato, ker sem imela dva majhna otroka in tako skupina ne bi vzbujala pozornosti, saj je bilo veliko četnikov po gozdovih. V mrzli zimi se nas je odpravilo na pot šest žensk in dva otroka. Peljali smo se z volovsko vprego v 52 km oddaljeni Kruševac, kjer smo prenočili in nadaljevali pot naslednji dan z vlakom do Beograda. Z otrokoma sem odšla k Skrtovi Hildi, poročeni Šolinc, kjer so vsi Slovenci vedno našli prijazno zatočišče. Ker sem se odločila, da se bom pridružila svojim staršem in sestri v Valjevu, sem zjutraj odšla z otrokoma na železniško postajo, kjer je bila strašna gneča. Stopila sem k miličniku in ga prosila, naj mi pomaga, da pridem do vozovnice. Bil je zelo prijazen in mi priskrbel vozovnico. Vsa presrečna sem šla na peron do vlaka, ki ni imel niti oken, zunaj pa je bila strašna košava. Ko je prišel sprevodnik v vagon, me je najprej ozmerjal, češ, nora ženska, ker sem v tako strašnem vremenu odšla z otrokoma na pot. Ko pa sem mu pojasnila, zakaj potujem, me je razumel, vzel eno od hčera v naročje in me povabil, da grem z njim v službeni vagon. V vagonu je bilo pet železničarjev, ki so me prijazno sprejeli in mi ponudili hrano. Takoj so izpraznili mizo, pokrili z deko in nanjo položili otroka, da sta lahko zaspala. Od prijaznosti teh ljudi in toplote v vagonu, so me oblile solze hvaležnosti. Točno ob polnoči smo prispeli v Valjevo. Prijazni sprevodnik me je pospremil do baivališča mojih staršev. Ker nas starši niso pričakovali, so bili začudeni in hkrati veseli, ko sem prišla. Tako nas je v dveh posteljah do jutra spalo šest.
Enodnevni obrok, namenjen siromakom, smo dobivali iz kotla. Ženska, ki je delila obroke, me je nekega dne vprašala, zakaj se nikdar ne pritožujem, če dobim bolj redko enolončnico, ampak se vedno zahvalim. Odvrnila sem ji, da sem hvaležna za vse, kar dobim, da je le topel obrok. Ko sem ji pojasnila, da prihajam pozno zaradi dveh majhnih otrok, ki ju ne morem pustiti samih, me je od tistega dne vedno čakal lonček enolončnice s kosom mesa. Hčerki sta zboleli za oslovskim kašljem, moja sestra Zora pa je dobila tifus in bila kar precej časa v bolnici.

9. maja smo izvedeli, da ja vojna končana. Bili smo presrečni, saj je bilo to tudi zagotovilo, da se bomo lahko vrnili domov. Ob manifestaciji smo si Slovenci, ki smo bili združeni v društvu France Rozman, pripeli lipov list. Na enem izmed sestankov društva je prisostvoval izgnanec Žmitek Ferdinand, ki se je pravkar vrnil z Jesenic, kamor je šel samo za nekaj dni in povedal, da so ljudje na Jesenicah svetovali, naj se še ne vračamo, ker so tudi oni v stiski. To nas je zelo prizadelo, ker smo nestrpno čakali na vrnitev domov.

8. julija 1945 smo dobili propustnice in vozovnice za povratek. Soseda nam je za popotnico spekla pogačo, a se je zmotila in namesto pecilnega praška v testo dodala pralni prašek, tako da smo reveži ostali lačni. Vračali smo se v tovornih vagonih. Imeli smo smolo, da je bila v našem vagonu neka ženska iz Škofje Loke, ki je s seboj vzela tudi velik zaboj kokoši, tako da je vseh šest dni, kolikor smo se vozili, strašansko smrdelo. Ko smo prispeli do predmestja Zagreba, so nam prinesli neke makarone, ki so bila prva topla hrana po štirih dneh vožnje. Milenka je hudo zbolela in zdravnik, ki jo je pregledal, mi je svetoval, da naj ostanem v Zagrebu, nek drug medicinec, ki je bil Slovenec, pa mi je svetoval, naj se odpeljemo naprej v Slovenijo. Zjutraj smo se pripeljali v Ljubljano, kjer so starša in sestra izstopili, jaz pa sem se z otrokoma peljala do Lesc. Ko sem stopila z vlaka, je ravno zvonilo poldne. Sprejela nas je družina Olip in takoj poskrbela za zdravnika. Ugotovil je vnetje trebušne mrene in predpisal primerna zdravila. Tedanji župan Legat Anton (Štunfek) nam je dodelil lepo stanovanje v Šumijevi vili. Dobili smo tudi nekaj oblačil od narodne imovine in staro opravo, za katero pa je bilo na sestanku rečeno, da jo je treba plačati. Jaz sem se temu uprla in povedala, da ko so nas izselili, sem pustila stanovanje kompletno opremljeno, z umetniškimi slikami in perzijskimi preprogami. Izgubila sem vse. Izvedela pa sem tudi, da so nekatere naše stvari pobrali tukajšnji ljudje in so se z njimi okoristili. Na sestanku sem tudi povedala, da sem med vojno ležala na slami na tleh, rodila na vratih od stranišča in, če nisem zaslužila, ko sem se vrnila domov, par starih postelj, naj jih kar vzamejo nazaj, bomo pa spet spali na tleh. To je zaleglo in nisem nikoli dobila računa za tisto staro opremo.

Moj mož je bil še vedno v vojski pri štabu III. Krajiške brigade v Kranjski gori in se od tam vrnil domov leta 1946. Zaposlil se je na delovnem mestu občinskega tajnika v Lescah.

To je bila naša kalvarija. Prestali smo dosti hudega, vendar vem, da so se tiste čase dogajale še dosti hujše stvari.
Spomini se vračajo, saj so del našega življenja. Hvaležna sem vsem, ki so bili dobri do nas in presrečna, da smo se vsi vrnili živi domov. Napisala sem nekaj pesmi s katerimi sem izrazila svoje občutke.



Milena Kompare
Kranj