zgodbe in spomini | Mama, ali tudi doma jablane cvetijo?  

  MAMA, ALI TUDI DOMA JABLANE CVETIJO?

Bila je mrzla pomlad. Leto 1941. Takrat je padlo še veliko snega. Pred našo hišo je rasla velka jablana, a jo je sneg podrl ravno na velikonočno nedeljo zjutraj. Štirinajst dni pozneje je bilo žegnanje v vaški cerkvi Sv.Valentina v Straži pri Raki. Po stari navadi so dekleta in žene okrasile cerkev s cvetjem. Fantje in možje pa so postavili mlaj. Ko je bilo to opravljeno, so zvečer v zvoniku pritrkavali in streljali s puško, katere lastnik je bil moj devetnajstletni brat.
Ravno tisti večer so Nemci iz sosednje fare Rake peljali župnika v zapor Krško in, ko so slišali streljanje, so mislili, da je to njim namenjeno. Naslednje jutro so Nemci prišli v vas zaradi tistega streljanja. Eden od vaščanov je o tem obvestil brata in mu svetoval, naj puško skrije. Brat je hitro vzel puško in zbežal v gozd. Nemci so ga opazili in so streljali za njim, a k sreči ga niso zadeli. Nato so prišli k nam domov, kjer so vse premetali, vendar ničesar niso našli. Zagrozili so, da bodo odpeljali očeta, če se brat ne bo vrnil domov v dveh urah. Brata je eden od vaščanov obvestil o tem, zato se je vrnil domov. Moral je pokazati, kam je skril puško. Odpeljali so ga v Krški zapor. Sestra mu je morala vsak dan voziti hrano. Neko nedeljo sva ga šla z mamo obiskat in to kar 10 km peš. Takrat sem prvič videl Krško in na drugi strani Save tudi vlak.
Ker takrat še ni bilo nobene vstaje in odpora, so brata po dveh mesecih izpustili. Poslali so ga na delo v Cerklje ob Krki, kjer so Nemci začeli graditi aerodrom.
Tako je minila pomlad in nato še poletje. Življenje je teklo še kar normalno, ob vsakodnevnih opravilih. Vsepovsod sem bil jaz zraven. Za vse sem imel majhno orodje, da sem lahko povsod sodeloval. Najlepše je bilo, ko so bili mlatiči pri hiši in se je žito še na roke mlatilo. Slišal se je enakomeren glas cepcev: pika, poka, pika, poka…

Prišla je jesen. Takrat pa so se že začela izseljevanja ljudi. Od 28-ih družin so jih oktobra izselili kar 24. Štiri družine smo še ostale doma in, ker je brat delal na aerodromu smo mislili, da bomo ostali doma. Za Božične praznike je mama spekla orehovo potico in še druge dobrote. Zatem je prišlo Novo leto 1942. Minil je prvi dan, drugi in tretji.
Ojoj. Četrtega dne, ko je bila še tema, se je zaslišalo razbijanje po vhodnih vratih. Slišalo se je vpitje: "šnel aufšten" (schnell aufstehen). Zelo na hitro smo se morali obleči in vzeti najnujnejše za na pot. Bila je zelo huda zima. Snega je bilo skoraj meter. Ko smo šli mimo hleva, še danes slišim, kako žalostno je mukala živina, kot nikoli prej. Verjetno sta volička in kravi čutila, da se nekaj strašnega dogaja. Pes Tiger je tudi šel z nami in, ko ga je oče naganjal domov, se ni hotel vrniti. Sedel je na sneg in žalostno cvilil. Na zadnji vzpetini, ko se je še videla naša domača hiša, se je mama obrnila. Po licih so ji pritekle solze. Morda je že takrat slutila, da svojega doma ne bo videla nikoli več.

Kaj smo zakrivili, da smo morali zapustiti svoj rodni dom, svojo domovino? Kaj je storila mama, da je morala od doma? Dan za dnem je bila njena edina skrb, da njena družina ni bila lačna, da je nahranila kokoši, prašiče, da so bile njive pravočasno obdelane. Vedela je le, kje je cerkev, kamor je šla vsako nedeljo k maši. Poznala je še bližnje sosede in to je bilo vse.
Peš smo prišli v sosednjo vas Senuše, kjer smo morali na tovorni avto, ki nas je nato odpeljal v zbirno taborišče Rajhenburg. Eno noč smo prespali v leseni baraki v neznosnem mrazu.
Drugi dan so nam za vrat obesili kovinske ploščice s številkami. Popoldan so nas segnali v živinske vagone in odpeljali v neznano. Vlak se je ustavil na neki manjši železniški postaji Herten Baden, od koder smo pot nadaljevali peš v bližnjo vas. Nastanili so nas v večji stavbi, po več družin skupaj.Ta stavba je bila v sklopu zavoda, za od rojstva bolne otroke iz Nemčije, Švice in Francije. To je bil kraj na tromeji. Pozneje smo izvedeli, da so prišli z zaprtimi tovornjaki in iz teh zgradb naložili vse tiste bolne otroke ter jih odpeljali v smrt.
Komaj so nas nastanili in popisali, že se je začel razpored za delo. Iz naše družine je moral oče na eno kmetijo za hlapca, na drugo pa mama za deklo. Sestri, starejša 20 let in mlajša 14 let pa sta morali oditi v mesto Lörrach, ki je bilo oddaljeno kar 11 km. Delali sta v neki restavraciji. Brat pa je moral na delo v 4 km oddaljeno kemično tovarno Rheinfelden. Jaz sem sam ostal v lagerju, star komaj 7 let.
Zjutraj me je na stolu čakala tenka rezina kruha, kocka sladkoraja, pol lončka grenke kave in to je bilo vse do kosila. Dvakrat na teden celo do večerje. Ta dva dneva je bilo za kosilo "ajntopf". Jaz tega nisem mogel jesti, ker nisem prenesel vonja in mi je takoj postalo slabo. Ob prihodu v taborišče sem imel 25 kg, dve leti kasneje pa le 20 kg.
Da se ne bi otroci podili okoli, smo imeli vsak dan, dopoldan in popoldan, neke vrste šolo. Učila nas je izredno neprijazna nemška učiteljica. Učili smo se brati, pisati in računati. Ker smo od doma prinesli nekaj slovenskih knjig, me je mama naučila brati slovenske knjige.
Ko smo se nekoliko privadili na novo okolje, sem večkrat pobegnil iz lagerja k mami. Zlasti v ponedeljkih in četrtkih, ko nisem šel na kosilo, ker je bila spet na vrsti tista zelenjavna juha "ajntop". Vedel sem, da ima mama zame košček kruha. Nisem pa takrat vedel, da je ta košček kruha odtrgala od svojih ust.
Ko sem šel skozi vas, so me nemški otroci zmerjali z "cigajner bando". Ker nisem vedel, kaj to pomeni, sem vprašal mamo in očeta, zakaj mi tako pravijo. Oba sta mi odgovorila, da jaz nisem "cigajnar banda", temveč Slovenec in naj bom na to ponosen. Naročila sta mi, da tega ne smem nikoli pozabiti. Kadarkoli so me otroci spet zmerjali, sem z nekim ponosom odgovarjal, da sem Slovenec. S časom sem imel mir, še posebej potem, ko sem se sprijateljil s fantom mojih let, ki je bil sin gospodarja, kjer je delala moja mama. Velikokrat se je zavzel zame.
Kmetje so se kmalu navadili, da so prihajali po nas otroke, da smo za njih opravljali razna dela. Smo pa tudi kar radi šli. Dobili smo jesti, zvečer pa še vsak po 1 marko. Ni pa bilo povsod tako. Pri nekem kmetu smo trije fantiči pobirali krompir ves dopoldan in, ko so prinesli kosilo, za nas ni bilo nič. Nazadnje mi je kmet vrgel skorjo kruha na tla in zahteval, da jo poberem. Tega nisem storil, ker mi je kar nekaj reklo, da se ne smem ponižati. Zmerjal me je in me udaril, da sem padel na tla. Nisem zajokal, ampak sem vstal, ga gledal v oči in mu rekel, da sem Slovenec. Pustil me je pri miru, vendar so bile v lagerju zato še hujše posledice. Lagerfirer me je pretepel. Ker pa nisem zajokal, ga je še bolj jezilo.
Spomladi leta 1943 je prišla zahteva, da se za 300 mark vsaka družina odpove svoji zemlji v domovini in postane ponemčen. Oče tega ni storil. Rekel je, da se za nobeno marko ne odpove svoji slovenski zemlji. Zaradi tega bi ga kmalu odpeljali v taborišče smrti v Dachau, a se na srečo to ni zgodilo.

Tako so se vrstile pomlad za pomladjo in so jablane tudi tam cvetele. Pa sem mamo spraševal: "Ali tudi naše jablane cvetijo, zlasti tiste "ta sladke"?". "Seveda cvetijo", mi je odgovorila. In na jesen sem spet spraševal: "Ali so tudi naša jabolka sedaj že zrela?". "Tudi, sinko moj. Samo še malo potrpi, pa bomo šli domov." Jesen je prišla, vrnili pa se še nismo. Vsak večer smo klečali in molili rožni venec za srečno vrnitev domov, vendar do vrnitve ni in ni hotelo priti. Začel sem spraševati, kje smo doma, a je to daleč. "Seveda smo daleč. Vidiš, tam smo doma", mi je rekla mama, "kjer vsako jutro sonce vzhaja". Začel sem bolj zgodaj vstajati, da bi lahko videl, kje sonce vzhaja.
In zopet je prišla jesen. Spet so se ponavljala tista vprašanja, ali so naša sladka jabolka že zrela. "Ja, seveda, ravno sedaj zorijo", mi je odgovarjala mama. "Veš mama, ker ne gremo še domov, bom šel pa sam in ti jih prinesel", sem ji obljubil. Mama tega ni vzela resno, sam pa sem se odločil, da grem domov. Ko so oče, mama in brat odšli na delo, sem se hitro oblekel, vzel košček kruha in hitro odšel na pot, da čimprej pridem domov in nazaj. Šel sem do železniške proge in ob njej proti vzhodu, kjer je sonce vzhajalo. Hodil sem cel dan. Kruha je že zdavnaj zmanjkalo, a domače vasi še nikjer. Bil sem že zelo daleč. Še zadnji sončni žarki so svetili, ko sem se ustavil pri neki hiši, da vprašam, kako daleč je še do doma. Sprejeli so me v hiši, mi dali malo jesti in me spraševali o vsem. Seveda sem jim povedal vse tako, kot je bilo, da grem domov po jabolka za mamo. Poklicali so "žandarmarijo". Drugi dan so me odpeljali nazaj v lager.
Takrat pa, joj meni. Lagerfirer me je pretepal, kolikor je mogel, vendar nisem jokal, le počasi me je začelo zmanjkovati. Čutil sem le še nežno božanje. Kasneje sem kar štirinajst dni ležal na trebuhu, ker je bil hrbet ena sama rana.

Počasi se je pričela bližati zima. Mama se je spremenila. Ni ji bilo več za molitev in vse bolj je postajala žalostna in tiha. Moči so ji pešale, nazadnje je obležala. Odpeljali so jo v bolnico, a žal ji ni bilo pomoči. Dne 22.12.1944 so jo ob pol dvanajstih pripeljali nazaj v lager, zvečer pa je zaspala za vedno. Pa tako si je želela domov, da bi skuhala lonec "krompirja v oblicah" in zraven veliko skledo domačega močnika, da bi se njena družina še enkrat do sitega najedla. Čez 4 dni smo jo položili v tujo zemljo v Hertnu, kjer počiva še danes.Od spomladi do začetka jaseni, torej vse do vrnitve domov, sem ji nabiral travniške rože in jih nosil na grob. Sveče pa nisem prižgal, saj jih nisem imel. Ko je šla sestra nekoč kupit k vrtnarju rože za mamin grob in hotela plačati, je vrtnar opazil izkaznico in ugotovil, kdo je. Rekel ji je, da ni bil nikoli pristaš Hitlerja, da pa sin zaseda višji položaj in, da mu je rekel, če bi Nemčija obstala, bi mlade in sposobne za delo, poslali v Sibirijo, starejše in slabotne in otroke pa v krematorij. Slovence je bilo treba izbrisati, ker je to drugorazredni narod.

Spet je prišla pomlad, poletje in jesen. Bilo je leta 1945. Prišel je čas vrnitve v domovino. Takoj, ko smo izvedeli, da je konec vojne, smo si na obleke pripeli majhno jugoslovansko zastavico. Ko je bil vlak pripravljen za odhod, je na prvem vagonu plapolala jugoslovanska zastava. En teden je trajalo, da smo se po naporni vožnji ustavili na Jesenicah in nato v Kranju. Tja smo prišli v poznih nočnih urah. Namestili so nas v tki. "švabsko vas". Ko je bilo s papirji vse urejeno, je vlak naslednji dan odpeljal proti Ljubljani in naprej do Dobove, od koder so bili zadnji izgnanci. V Krško smo prišli zgodaj zjutraj. Kako domov, saj je bilo kar 10 km daleč do domače vasi - Straže pri Raki. Brat si je pri znancih sposodil kolo, da je šel domov po prevoz, ker vaščani so bili že vsi doma, razen nas in še treh družin. Tudi oče je šel pogledat, če bo kje našel kakšnega znanca. Jaz sem bil takrat star 10 let in sem šel s starejšo sestro. Mlajša pa je pazila na naše borno premoženje. Ko je šla sestra v neko hišo, sem hitro odšel proti domu. Čeprav sem bil samo enkrat pred vojno v Krškem, se nisem bal, da ne bi našel poti domov. Ko sem prišel v domačo vas, sem se najprej oglasil pri sosedu, kjer so mi dali jesti, saj sem bil že zelo lačen. Potem pa še čez majhen gozd domov.
O groza! Doma je bila hiša skoraj odkrita. Okoli hiše je bilo vse zaraščeno s koprivami. Manjkali so svinjaki. Gospodarsko poslopje je bilo popolnoma prazno. Pri vsem ogledovanju pa nisem pozabil na najslajša jabolka. Bila so zrela in še veliko jih je bilo. So čakala name?
Do večera smo bili vsi doma, vendar z grenkobo v srcu, saj nam je mama ostala v tuji zemlji.

Začele so se težave. Ni bilo kaj jesti, ne kaj kuhati, ne kje spati. Nikjer nič. Le par jabolk na vrtu in nekaj grozdja na trti. Vendar nismo obupali. Začeli smo iz nič. Srečni smo bili, da smo doma.
Življenje pa se je počasi vračalo. Ob večerih se je slišala domača in partizanska pesem. Vsak si je pomagal, kakor je vedel in znal. Pa tudi sosedje so pomagali, kolikor je kdo mogel. Tako se je počasi in z veliko truda vse obnovilo. Vsak košček zemlje smo obdelali, vsako travco pokosili in to z motiko in koso.

Ko potuješ danes po naši lepi domovini, vidiš, da kmalu ne bo polovice zemlje obdelane. In koliko časa bo to še slovenska zemlja? V preteklosti so nas hoteli na silo uničiti, sedaj se bo to zgodilo počasi in na lep način.



spomine zapisal:
Alojz Zorko
Visoko, 3. 4. 2004