novice | ponemčeni in izkoriščeni  

  PONEMČENI IN IZKORIŠČENI

Nacisti so hoteli Slovenijo ponemčiti. Deset tisoče Slovencev je bilo deportiranih in je moralo opravljati prisilno delo. Odškodnine od Nemčije niso dobili nikoli.

Avtorica: Rosa Fava

Kot trdnjava se dviga grad Brestanica med drevesi na griču. Grad je dobil ime po potoku, ki se v jugovzhodnem delu Slovenije izliva v Savo. Grad Slovencem ni nudil zaščite pred nacističnim okupatorjem. Prav nasprotno, Grad so okupatorji spremenili v center sistematične politike ponemčevanja. Danes spominja razstava, ki je bila ustanovljena 1968, na pregnane Slovenke in Slovence iz leta 1941. Nekaj dni po nemško-italijanskem napadu na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941, je Slovenija izginila iz zemljevida. Italija, ki je že po Prvi svetovni vojni dobila nekaj ozemlja, si je priključila ozemlje na jugozahodu, zaveznica okupatorja Madžarska je dobila ozemlje na vzhodu. Nemčija je dobila Spodnjo Štajersko in Gorenjsko, ki so jo vodili štajerski in koroški gauleiterji. Uradna priključitev pa ni bila nikoli izpeljana. Ko je Adolf Hitler konec aprila 1941 obiskal Maribor, je oblikoval slogan nacistične bivalne politike: »Naredite mi to deželo spet nemško!« Do 260.000 Slovenk in Slovencev naj bi bilo deportiranih, da bi ustvarili prostor za nemške »priseljence«. (beseda manjka) se ni nanašalo na Habsburško cesarstvo, temveč na »avtohtone Nemce«, ki so se tukaj naselili v času Vzhodnih Germanov.

Glavni urad za rasno in priseljevalo politiko, komisariat Nemškega Rajha za utrditev nemškega prebivalstva, urad za etnične Nemce, organizacija »Lebensborn« in ostali členi nacistične države so znova uresničili narodnostno politiko, ki so jo prej že preizkusili na Poljskem. Na več kot 580.000 ljudeh, torej več kot 70% Slovencih, so bile opravljene rasno-antropološke raziskave. Na podlagi meritev delov telesa ter upoštevanju kulturnih in subjektivnih kriterijev kot so znanje nemškega jezika in opredelitev k Nemčiji, so bili Slovenci razdeljeni v »primerne za ponemčenje« in »neprimerne za ponemčenje«. Neprimerni naj bi bili izgnani na Hrvaško in v Srbijo, primerni pa preseljeni v Nemški Rajh, da bi na območjih kot je npr. poljski Lubin ustvarili utrdbe nemške rase. Otroci umorjenih ali izgnanih Slovencev naj bi prišli v domove, kjer bi jih pripravili na posvojitve Nemcev.

Slovenske Židinje in Židi kot tudi Romi in Sinti so bili prepeljani, kot povsod kjer so Nemci imeli oblast v svojih rokah, v koncentracijska taborišča in morišča. Intelektualci in duhovniki so bili kot narodno zavedni Slovenci po krutih mučenjih izgnani ali umorjeni. Predvsem gestapo zapor v Begunjah je postal simbol teh zločinov. Nemci so se brezobzirno borili proti Partizanom in civilnim upornikom in jih in njihove sorodnike velikokrat prepeljali v koncentracijska taborišča. Celotne vasi so bile v znak maščevanja v masakerjih uničene. Slovenci so bili prepeljani kot prisilni delavci v Rajh ali zaprti kot vojni ujetniki. Tisti, ki so bili izgnani na jug, so morali velikokrat v Srbiji opravljati prisilno delo. Protislovno se sliši dejstvo, da je politika ponemčevanja, v okviru katere je veliko Slovenk in Slovencev dobilo nemško državljanstvo, prinesla tudi olajšanja, kot npr. premestitev taboriščnikov na delo.

Zaradi močnega upora Nemci niso mogli povsem uresničiti svojih načrtov. Kljub temu so v Rajh, predvsem v Sležijo in Saško, prepeljali na deset tisoče Slovenk in Slovencev, ki so bili ocenjeni kot »primerni za ponemčenje«. Upora Slovencev Nemci seveda niso razumeli. Niso vedeli, da jim je bilo namenjeno ozemlje na vzhodu kot nagrada, govori poročilo centra za priseljence iz oktobra leta 1943, ki je bil takrat podurad varnostne centrale Rajha. »Temu bi se z veseljem izognili«, pravi Tone Kristan, ki je bil deportiran pri starosti 13-ih let. Deportirance so obravnavali v taboriščih kot zapornike. Sprejeti so morali vsakršno delo v kmetijstvu, industriji ali obrti. Tudi otroci so morali opravljati delo. Veliko Slovencev je zaradi nasilja traumatiziranih in tudi zaradi dejstva, da je bilo ob vrnitvi domov vse v ruševinah. Iz ničesar je bilo treba znova graditi dom, saj je pred vrati stala zima. »Dobro, da smo bili navajeni stradati, ker med drugi tudi ni bilo ničesar za jesti«, cinično pravi Kristan, danes častni predsednik Združenja žrtev okupatorjev 1941-1945 Kranj v odprtem pismo, naslovljenem na nemške politike.

Prisiljeno ponemčevanje Slovenije ni postalo del spominske kulture, ki nadomešča nemško jamstvo. Prireditve se odvijajo, venci se polagajo v spomin, pravi obvezi pa se odgovorni izogibajo. Kot veliko žrtev nacizma po Evropi, tudi Slovenci nikoli niso dobili odškodnine. Zvezna Republika Nemčija je na zahteve slovenskih žrtev odgovorila z opozorilom na dogovor med Titom in Willy-jem Brandtom iz leta 1973, kjer je bil sklenjen dogovor o ugodnem kreditu za Jugoslavijo. Ponovno okrepljena ZRN je izkoristila dejstvo, da je država po vojni nujno potrebovala devize. Kristan poudarja, da v protokolih pogovora ni najti dela, kjer bi se Jugoslavija odrekla pravici do odškodnine. Slovenija je svoj del z obrestmi odplačala. Kristan pri tem poudarja: »Kredit ni odškodnina!«

Nato so se argumenti Nemčije spremenili. Odbor za peticije nemškega Bundestaga je začel poudarjati, da ne more izplačati odškodnine, saj ne more izplačati reparacij, katerih del so odškodnine. Namesto denarja so Slovenci deležni nerazumevanja, saj so tudi »Nemci morali v povojnih letih ugotoviti koliko stiske in bede prinesejo izgoni.« Nemci se preživeli žrtvam nacizma tako brez sramu sami predstavljajo kot žrtve.

Politične volje za izplačitev odškodnin ni. Temu nasprotovanju se je možno upreti samo po pravni poti. V drugih državah je žrtvam nacizma po dolgoletnih postopkih Nemčijo uspelo prisiliti k ravnanju. Nemčija sedaj s pomočjo mednarodnega prava poskuša uveljaviti zakon močnejšega. Vrhunec tega je postopek pred mednarodnim sodiščem v Haagu, ki se je začel 12. septembra. Nemčija vodi postopek proti Italiji, saj so italijanska sodišča, kot tudi grška, dosodila, da žrtvam zločina proti človeštvu in njihovim sorodnikom pripadajo odškodnine (Jungle World 33/2011). Če bo mednarodno sodišče nemški poskus se izogniti odgovornosti zavrnilo, bi lahko tudi preživeli Slovenci svojo pravico iskali pred sodiščem, da bi »lahko vsaj enkrat letno za 14 dni odšli v toplice« pravi Kristan.