novice | poslovilno pismo  

  POSLOVILNO PISMO

poslano 22.8.2011

1. Bundeskanzleramt
    Bundeskanzlerin Angela Merkl
2. Deutscher Bundestag
    Presidänt Prof. Dr. Norbert Lammert
3. Bundespräsident Christian Wulff
4. Alle Bundestagsfraktionen

NAMESTO UVODA

Vsem naslovnikom in prejemnikom tega pisma močno priporočam, da ga počasi in zelo skrbno preberejo in se o vsebini globoko zamislijo.

Spoštovane gospe in gospodje

Vzrok za to poslovilno pismo je pismo, za katerega se zahvaljujem, od odbora za peticije (Petitionsausschauss) št. Pet. 2-17-08-250-008954, od 15.6.2011, ki je imel priloženo pismo “SKLEP” (Beschlussempfehlung) Bundestaga (Anl. 4 z. Prot 17/38), s katerim je bila dokončno zavrnjena naša zahteva po odškodnini za slovenske žrtve nacizma.
Groba zavrnitev nas je vse šokirala in sam sem o vsakem stavku razmišljal in ga analiziral.
Ker me je pismo globoko prizadelo (pa ne samo mene) sem dolgo razmišljal, kako in kaj, če sploh, odgovoriti, ker je na tako vsebino zelo težko.
Odločil sem se za pismo obvestila (kaj drugega tako ni več mogoče) nasovnikom. Morda bodo pogledali vase in se vsaj malo zamislili nad trpljenjem slovnskega naroda pred 70-imi leti. Tudi naši nemški prijatelji in vsi, ki poznajo kalvarijo slovenskega naroda ne morejo verjeti, da je njihova država lahko tako brezsrčna in nepravična, ker ne upošteva niti osnovnih človekovih pravic. Vem, da ne bo nič pomagalo, pa vendar bom tu navedel čisto na kratko nekaj najbolj značilnih dogodkov – splošnih in osebnih:

A. SPLOŠNI
Ko so nacisti leta 1941 zasedli našo domovino so pričeli takoj, po v naprej pripavljenih spiskih, z aretacijami, likvidacijami in izgoni, in sicer inteligenco in registrirane nasprotnike nacizma.
Sledila so koncentracijska (KZ) taborišča, kazensko delovna taborišča in politični zapori. Ker so se nacisti odločili našo domovino obdržati za sebe so slovenski narod obsodili na UNIČENJE.
Ob ugotovitvi, da ne bo mogoče vsega naroda odpeljati na morišča in ga tudi pospraviti so si izmislili peklenski načrt in večino naroda izgnati. Tako so na jug Blakana in Nemški rajh izgnali cca 68.000 ljudi. Pred izgonom in aretacijo je pobegnilo cca 18.000 ljudi.
V KZ taborišča je bilo odpeljanih 22.000 žrtev. Po kazensko političnih jih je bilo priložno 80.000.
Zavednim slovenskim družinam je bilo odvzetih približno 1100 otrok (ukradeni otroci) od dojenčkov do 13 letnikov, ki so bili odpeljani v 10 prevzgojnih taborišč in v posvojitev. Starše so pa odpeljali na morišča ali v KZ taborišča-krematorije. Vsega skupaj je tako ali drugače trpelo cca 180.000 slovenskih žrtev. Od tega jih približno ¼ te kalvarije ni preživela.

B. OSEBNI
Verjetno si težko predstavljate kako se počuti človek, če ga odpeljejo z naperjenimi puškami, ne da bi zaužil pripravljeno kosilo, kot se je to zgodilo naši družini (tudi še tisočim drugim) 25. oktobra 1941 ob 12.00 uri. To kosilo, kot vse drugo premoženje je ostalo za vedno izgubljeno.

Od doma smo bili odpeljani ne oziraje se kakšne probleme smo imeli, zlasti zdravstvene. Moja mati je morala na pot z zlomljeno hrbtenico in zelo slabo gibljiva, brez tuje pomoči sploh ne in smo ji morali jaz, oče in brat pomagati.
Z neko drugo družino so odpeljali na pot zelo bolnega 90 letnika, kateri je umrl v živinskem vagonu nekje na sredi poti v Nemčijo. Nacisti so ga vzeli iz vagona in vlak je odpeljal dalje.Svojci še vedno ne vedo v katerem kraju je to bilo in kje je pokopan.
V eksilu je vsak preživljal svojo tragedijo in se boril za preživetje, kar mnogim ni uspelo. Kot na primer v KZ taborišču Neuengamme Hamburg, kjer od 700 Slovencev 500 kalvarije ni preživelo.
Na drugem koncu Evrope, v južni Srbiji, kamor so v živinskih vagonih pripeljali izgnance (prvi vlak je iz Slovenske Bistrice odpeljal 7. julija 1941) so približno polovico nagnali iz vagonov sredi polj in travnikov ( v divjini), kjer so bile cele družine s starci in malimi otroki, ki so ostali brez hrane in strehe nad glavo in so se morali znajti sami. Na tem področju je bilo 16 kazensko delovnih taborišč, kamor so spravili ostalo polovico od približno 18.000 izgnancev, kateri so morali delati v nemški vojni industriji in rudnikih za Rajh.
Na območju nemškega rajha je bilo formiranih 326 taborišč (Volksdeutsche Mittelstelle), kamor so spravili cca 45.000 slovenskih izgnancev. V času eksila ( 4 leta) smo morali vsi vsaj malo za delo sposobni, delati in to običajno najtežja dela brez plačila.

C. ODŠKODINE
Ko so nacisti leta 1941 začeli slovence odvažati iz njihovih domov, nihče ni vedel zakaj in kam jih vozijo (v neznano). Šele ob prihodu na cilj so ugotovili, da so eni pristali v KZ taborišču, drugi v izgnanstvu, itd. Vsi, ki smo morali tako ali drugače zapustiti svoje domove smo izgubili VSE:
1. človeško dostojanstvo
2. svojo identiteto, saj smo postali le številke
3. vse premoženje
4. eksistenco
Vse to smo morali doživeti in ob veliki sreči tudi preživeti.
Po 4-ih letih ko smo se vrnili domov, tam ni bilo ničesar, razen pogorišč in ruševin. Iz nič je bilo potrebno domove obnoviti, oz. zgraditi ker se je bližala zima. Še dobro, da smo bili navajeni stradanja, kajti poleg vsega drugega tudi hrane ni bilo. Jugoslovanske oblasti so v letih 1945 – 1947 popisale povzročeno škodo fizičnim in pravnim osebam in mislili smo, da bomo dobili ocenjeno škodo tudi plačano – KAKŠNA ZMOTA, ker se za to po 66-ih letih še vdno BORIMO – sedaj pa tudi te možnosti ni več?!
Iz protestnih zborovanj v letih 1957, 1971 in 1991 (in drugih prilikah) smo nemškim oblastem pošiljali NOTE z zahtevo po plačilu nematerialne in materialne odškodnine za povzročeno škodo nacističnih okupatorjev slovenskim žrtvam.
Sedaj imajo nemški birokrati za naše zahteve, med ostalimi bedastimi izgovori tudi tega, da sedaj teh problemov nima smisla več obravnavati, ker se je čas že zelo odmaknil???
Sprašujem ali so bili navedeni datumi tudi že odmaknjeni??? Bolj neodgovornih in bedastih izgovorov še nisem slišal.
Po ustanovitvi je ZDRUŽENJE ŽRTEV OKUPATORJEV 1941 – 1945 KRANJ (ZŽO Kranj) 8.1.1998 poslalo nemškim oblastem uradno zahtevo za plačilo nematerialne in materialne odškodnine za povzročeno škodo slovenskim žrtvam. Birokracija nemških oblasti je, ob začudenju od kod smo se vzeli, zagnala vik in krik kako, da Nemčija nikomur nič ne dolguje, ker je baje Jugoslaviji vse plačala?!
Ko smo zahtevali koliko in komu, z datumi, so plačali za žrtve oz. neposredno žrtvam, da bi lahko denar od tisih, ki so ga za to dobili zahtevali. Vse tiho je bilo?! So pa našli drugi še bolj neumni izgovor, to je DA SO ODŠKODNINE ZA ŽRTVE VKLJUČENE V DANEM KREDITU?? (ni jasno ali nas imajo res za popolne “bebce”?)

Ker tozadevnih dokumentov niso imeli in ker so ugotovili, ali pa jim je kdo povedal, da so se s tem izgovorom krepko osmešili, so tudi poslej producirali razne šaljive izgovore.
Mi smo jim tudi uradno sporočili, da po pogodbi dani KREDIT NI IN NE MORE BITI PLAČILO ODŠKODNINE, pa če je ta dan po še tako ugodnih pogojih. (sicer smo pa kredit že odplačali).
Da bi prišli do pravice smo poskušali to doseči tudi preko nemških sodišč, pa so nas vsa, od okrajnega do Ustavnega, zavrnila in to prav tako z nekimi “za lase” privlečenimi izgovori. Verjetno tudi tu velja tisti ljudski rek “VRANA – VRANI….”
Tudi Bundestag oz. Odbor za Peticije (Petitionsausschuss) je privlekel na dan, med ostalim, tudi izgovor, da nimajo potrebne zakonodaje, da bi lahko plačali, sicer pa da sploh nismo upravičeni.
Ko smo jim sporočili, da zakonodaja je, oz. se jo lahko zelo hitro sprejme, vse tiho je bilo.
Mislim, da je potrebno tu posebej opozoriti na staršem odvzete otroke, ki so jih poimenovali “UKRADENI OTROCI”. Ta kategorija žrtev je pretrpela največ gorja (tudi po vojni) in večina je utrpela tudi največjo škodo, saj so mnogi izgubili ne samo starše in sorodnike, ampak tudi premoženje staršev. Mnogi še danes ne vedo čigavi so in od kod prihajajo.
Ko smo 8.1.1998 podali zahtevo ZRN za plačilo nematerialne in materialne odškodnine slovenskim žrtvam nacizma, si niti v sanjah nismo mislili, da bo to trajalo tako dolgo in še manj smo si predstavljali, da bi na koncu ostali praznih rok.
Vemo, da so tu veliko krive vse naše nesposobne in šlevaste Vlade od osamosvojitve, pa vendar smo računali na pošten odnos ZRN. Res je dobila peščica naših ljudi nekaj drobiža po EVZ Zakonu (cca 10%) in to KZ taboriščniki, zaradi katerih je bil Zakon (na mednarodni ravni) tudi sprejet.
Mi smo močno prizadeti na ponižanje, ki smo ga morali na stara leta doživeti. Tudi razočaranje nad državo, ki se ima za demokratično , socialno in pravno, je zelo veliko. Trdno smo prepričani, da smo upravičeni in bi morali dobiti poplačano nematerialno in materialno odškodnino, še posebej, ker nas je od približno 180.000, ostalo le še 30.00 do 35.000.
Sedaj nam ostane le da pozabimo na vse medvojno trpljenje in na velike težave po vrnitvi, ko smo si morali s svojimi žulji, ob lakoti, zgraditi vse nujno potrebno za preživetje.
Upamo, da bo ZRN obogatela s tistim malo drobiža, ki naj bi pripadal nam, saj smo za Rajh žrtvovali 4 leta suženjstva.

To sem smatral za potrebno napisati, da bodo vedeli vsi tisti birokrati, ki so odgovorni za ta fiasko, da je tu bil in je neki narod, ki je, ne po svoji krivdi, veliko pretrpel in zelo veliko izgubil (ne samo materialno).

V kolikor bo dana možnost sem to problematiko vedno pripravljen pojasniti pred Bundestagom ali katerim drugim uradnim organom.

Sicer pa s tem pismom po 13-ih letih zaljučujemo korespondenco z nemškimi oblastmi na to temo. Če smo že toliko tega prestali, bomo pa še to ponižanje, četudi z grenkim priokusom.

Za konec naj še opozorim na še vedno veljavno zakonsko določilo, da vojni zločini NE ZASTARAJO!

S spoštovanjem

Tone Kristan
Častni predsednik

V vednost:
- ustavno sodišče ZRN

P.s.: Ko sem napisal 8.1.1998 prvo pismo, si nisem mislil, da bom moral za zaključek napisati tako pismo.