novice | informativna protestna konferenca  

  INFORMATIVNA PROTESTNA KONFERENCA

dne 8.5.2010 v Kranju

na kateri želimo in moramo oblastem in javnosti povedati o naših naporih izterjave odškodnin za slovenske žrtve in aroganci, tako Nemških, kot naših oblasti, ki nas zapostavljajo in žalijo.

Za to vrsto protesta smo se odločili, ker se mi starci ne moremo podati na ulico protestirati.

1. PREGLED prehojenih 14 let naše organizacije
Ob okupaciji naše domovine, 12. aprila 1941 se je začela kalvarija slovenskega naroda. Nemški nacisti so slovenski narod že pred okupacijo OBSODILI NA UNIČENJE. Takoj po v korakanju so pričeli, po pripravljenih spiskih, z aretacijami,umori, izgoni in drugimi grozodejstvi. Hitlerjevi nacisti (Italijanov in Madžarov tu ne bom obravnaval) so hoteli ta kos zemlje za sebe in Slovence je bilo potrebno odstraniti – LIKVIDIRATI. Zato so takoj pričeli z aretacijami in likvidacijami (zlasti inteligenco in domoljube), KZ taborišča, izgon. Ker celega naroda ni bilo mogoče likvidirati so nacisti skovali peklenski načrt izgona, in to v zelo oddaljene tuje dežele, da vrnitev ne bi bila možna ali bi bila zelo otežena.
Najprej je bil predviden izgon ca. 120.000 oseb. To število so kasneje povišali najprej na 160.000, kasneje pa še na ca. 260.000 in to na jug Balkana, kar pa ni uspelo, zaradi več razlogov .
Tako se je znašlo v izgnanstvu ca. 68.000, v KZ taboriščih 22.000, v begunstvu in zaporih pa ca. 110.000 oseb. Pomeni, da je na tak ali drugačen način trpelo okrog 180.000 žrtev (še živih ca. 35.000 oseb).
Vsi, ki so morali na kakršen koli način zapustiti svoje domove so izgubili vse:
- svobodo
- človeško dostojanstvo
- vse premoženje
- možnost eksistence
- z odvzemom vseh dokumentov in oštevilčenjem, smo postali številke in ne več ljudje.
Pri tem je potrebno poudariti, da je med eksilom preživljal vsak svojo kalvarijo. Ko si jemljejo nekateri politiki in važiči pravico vrednostnega ocenjevanja težavnosti posameznih kategorij, se ne zavedajo, da o problematiki ne vedo NIČ, ampak se želijo le eksponirati.
Mnogi od teh niti ne vedo kje so Begunje in kaj se je tam dogajalo, kaj pomenijo KZ taborišča, da o rasnih preiskavah niti slišali niso. Jemljejo si pa pravico odločati o naših upravičenih zahtevah.
To je samo grobi oris takratnih dogodkov.

2. Vrnitev v domovino po koncu vojne
Ob vrnitvi v domovino se je pričela druga kalvarija.
Pogled na naše domove je bil zelo žalosten, saj tam v večini primerov ni bilo NIČ. Večina ljudi je bila, glede na vse kar so prestali v štiriletnem obdobju, zelo malodušna, saj so se zavedali kaj pomeni začeti iz nič, ker so to enkrat že doživeli. Tokrat je bilo to še težje, saj so bili še vsi pod vtisom preživelih grozot. K temu je prispevalo slabo zdravstveno stanje in finančno materialni položaj, saj smo imeli samo to, kar smo imeli na sebi.
Začela se je borba za preživetje. Domovi so bili porušeni in požgani, ni bilo ničesar za vzeti v roke in dati v usta.
Poleg domov pa je bila tudi domovina obubožana in zapuščena, brez infrastrukture in ostalih, za življenje potrebnih naprav, saj so klero-kapitalistični oblastniki Kraljevine Jugoslavije skrbeli le za sebe.
Vendar se je pridnost Slovenskega naroda tudi tu pokazala, eni bolj, drugi manj uspešno so se lotili obnove, bilo pa je potrebno imeti tudi kar nekaj sreče.
Veliko ljudi si je v štiri letni kalvariji nakopalo bolezni, ki jim je vzela moč, drugi pa so izgubili tudi voljo. Takrat nismo dobili niti finančne, niti kakršnekoli druge pomoči. Delalo se je v glavnem z golimi rokami, brez orodja in največkrat lačni.
KZ taboriščniki so dobili nekaj malega denarja (odškodnine), ostali (izgnanci, begunci, ukradeni otroci, itd) pa smo s protesti leta l965 in l973 poskušali nekaj dobiti, vendar brez uspeha.
Kljub temu, da je bilo življenj po vojni zelo težko, smo bili veseli (vsaj velika večina), da niso prišli na oblast skorumpirani klero-kapitalisti, ker bi ti gradili in obnavljali le cerkve in kapelice ter si polnili žepe (to se danes tudi že dogaja).

3. Borba za materialne pravice
Po osamosvojitvi leta l991 smo žrtve nacifašizma ustanovili nekatere organizacije civilne družbe (Društvo izgnancev, Ukradeni otroci, itd.), s ciljem izterjati preko naših oblasti odškodnino od okupatorjev za vse trpljenje in odvzeto ter uničeno imetje za vse slovenske žrtve.
Od vlade smo zahtevali in jo leta l996 pooblastili, da to izvede za svoje državljane. Vlada nas je arogantno zavrnila, ker so ji bili bolj važni meddržavni odnosi, zlasti z ZRN, kot pa lastni državljani. Oblasti so se raje odločile (na naše proteste in zahteve) dati nekaj »drobiža« pod naslovom doživljenska mesečna renta, na račun davkoplačevalcev (to si plačamo sami sebi!?!)
Po vseh neuspešnih prerekanjih smo avgusta 1997 ena skupina žrtev ustanovili svojo organizacijo »ZDRUŽENJE ŽRTEV OKUPATORJEV 1941-45« KRANJ, z namenom, da preko te organizacije (v katero so vključene vse slovenske žrtve nacifašizma, ki to želijo) od okupatorjev izterjamo materialno in nematerialno odškodnino.
Že 8.1.1998 smo ZRN poslali uradno zahtevo za poplačilo odškodnine za povzročeno škodo slovenskim žrtvam in dregnili smo v sršenje gnezdo.
Po prerekanjih, ki so trajala kar nekaj časa, so prišli z zahtevo, da moramo odškodnino zahtevati skupaj z vlado, oz. da to stori vlada sama. Vendar vlada tudi na to ni reagirala, še huje, predsednik vlade niti ni hotel odgovoriti na dva pisma našega odvetnika v Frankfurtu. Tudi takratni zunanji minister Joško Fišer nam je zagotovil, da naše zahteve in meddržavni odnosi nimajo nič skupnega.
Ker se po vložitvi naše zahteve pri vladi ZRN ni nič premaknilo, smo se po enem letu obrnili – preko našega odvetnika – na nemška sodišča. Tu smo bili na vseh instancah, do Ustavnega sodišča, zavrnjeni in to za to, ker smo zahtevali brezplačno obravnavo, saj sredstev nismo imeli, ker nam jih naša država ni hotela dati, da bi lahko vložili tožbo. Da bo slika popolna, ker nas je naša vlada pri naših zahtevah celo ovirala, je tudi podatek, da je zastopnik vlade na veleposlaništvu v Berlinu onemogočil leta 2000 našemu predstavniku nastop pred parlamentarnim odborom Bundestaga, kamor je bil povabljen (ker smo podali na osnutek zakona amandmaje). Ko smo od nemških oblasti zahtevali dokumente za trditev, da so že plačali odškodnine Slovenskim (Jugoslovanskim) žrtvam, le-teh nismo dobili.
Po tem smo predstavnike vlade prosili, da nehajo lagati in zavajati javnost o nekem plačilu. Od leta 1998 dalje smo si in si še dopisovali z vlado in Bundestagom.
Tudi srečanje in razgovore smo imeli z predstavniki vlade 4.5.1998 v Ljubljani, ki pa niso prinesli rezultatov. Imeli smo tudi razgovore s predstavniki Odbora za peticije Bundestaga, 7.6.2000 v Berlinu.
V Bundestagu je bilo na problematiko odškodnin postavljeno poslansko vprašanje vladi. Med 12-imi vprašanji so bila tudi tri o odškodnini za slovenske žrtve. Kar se tiče slovenskega dela odškodnin, je bildogovor vlade lažniv, aroganten in ponižujoč za slovenske žrtve.
Tisti, ki ne bi poznal problematike in bi bral odgovor, bi lahko sklepal, da smo mi največje barabe in lopovi.
Samo malo je manjkalo, da nas niso obtožili, kako smo mi oropali ZRN in naredili vse gorje.
Sam sem v že kar dolgem življenju doživel in preživel že veliko raznih dogodkov, a tako pokvarjenih kot je nemška vlada pa še ne. Ne po krivdi sedanje generacije, smo pretrpeli velike grozote, zgubili smo vse premoženje, vzeto nam je bilo dostojanstvo človeka, ko so nas oštevilčili in smo bili brezpravni sužnji.
Res sedanja generacija ne nosi krivde za takratne dogodke. Nosi pa vso odgovornost kot naslednica Rajha. Zelo pa boli izgovor in zavračanje plačila odškodnine, da ZRN ni nič kriva in ni dolžna nič plačati in nismo upravičeni nič zahtevati. Vprašamo se katera država pa je potem odgovorna?
Res je po zakonu iz leta 2000 o poplačilu prisilnega dela dobila peščica slovenskih žrtev (ca. 10 %) nekaj drobiža na račun odškodnine. Sedaj nas je še živih ca. 30-35000 (od 180000). Trdno smo prepričani, da ZRN ne bi propadla, če bi preživelim plačala primerno nematerialno in materialno odškodnino in si s tem temni madež sramote oprala.
Mi se trudimo, poleg naporov za odškodnino, obvestiti nemško javnost o kalvariji slovenskega naroda v času nacistične okupacije z raznimi simpoziji, filmi, razstavami, knjigami in drugimi akcijami širom po Nemčiji ob pomoči naših nemških kolegov in somišljenikov in ugotavljamo, da nas vse več nemške javnosti podpira.
Borba z ZRN gre naprej.
Ker naša vlada ni hotela za nas nič narediti, smo se let 2001 odločili od nje zahtevati, da nam Slovenija (davkoplačevalci) plača materialno odškodnino. Po protestnem shodu 8.5.2002, je bila 9.5.2002 na vladi ustanovljena prva medresorska komisija.
Po spremembah vlad, so se menjale tudi (po naših urgencah) komisije, do zadnje, sedanje vlade. Ta do sedaj ni hotela ustanoviti niti komisije.
Na naša urgentna pisma Vladi, oz. predsedniku, so odgovarjali, oz. ta pisma pošiljali na druge naslove, neki birokrati iz kabineta, ki nimajo niti najmanjšega pojma o problematiki.
Mi želimo oz. zahtevamo, da Vlada določi in pooblasti osebo, ki bo skupaj z nami pripravila ZAKON in vse potrebne akte za izplačilo materialne odškodnine, ki bo realizirana ob prvem možnem času, oz. v letu 2011.
Naši pogoji so znani, ni nobenega opravičljivega razloga za zavlačevanje, kakor da ni denarja, oz. da ni pravi čas za reševanje tega problema. KDAJ PA BO?? Minilo je že 65 let, oz. 19 let od kar smo resno načeli to problematiko.
Izgovoru, da ni denarja nihče ne verjamemo, saj je bil pred kratkim sprejet popravljen zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZŽVN), po katerem so bili nagrajeni domobranci in okupatorjevi plačanci, italijanski vojni ujetniki (Italijani tega niso hoteli plačati – mi pa smo bogati in širokogrudni) in t.i. »prisilni mobiliziranci«?, kateri so izenačeni z izgnanci, kar celo zadevo še bolj osmeši seveda tiste, ki so to verzijo zakonskega skrpucala pripravili.
Od Vlade in DZ RS ZAHTEVAMO, da se ta problem reši takoj, brez vsakega izgovora, ker mi rešitve na pokopališčih ne potrebujemo!!

4. Nekaj o delovanju organizacije
Poleg negovanja spominov in ohranjanja zgodovinskih dejstev na tiste čase, se ukvarjamo, po danih možnosti, tudi:
- nudenje možnih pomoči žrtvam pri uveljavljanju zakonskih pravic
- zagotavljanje finančnih sredstev za delovanje organizacije, poleg volonterskega dela (za kar je potrebno veliko časa in angažiranosti)
- dosti napora vlagamo tudi v borbo z birokracijo oblasti pri uveljavljanju naših pravic
- prizadevamo si za poplačilo odškodnin od ZRN za slovenske žrtve, kar poskušamo doseči na različne načine:
   - s simpoziji in razstavami v raznih krajih po Nemčiji, kjer poskušamo nemško javnost,
   politiko in oblasti obvestiti o medvojni kalvariji slovenskega naroda.
   - Naredili smo tudi dva filma o kalvariji slovenskega naroda (60 min.)
   - Tudi prek sodišč, vključno z ustavnim sodiščem, v Nemčiji, smo poizkusili. Vendar so
   za to potrebna sredstva. Slovenija je po nepotrebnem za vložitev tožbe v ZRN, le-tej
   poklonila ca. 386.000 DM, kjer ni bilo potrebe. Za nas ni bilo 50.000 DM in ni bilo
   uspeha.
   - Obrnili smo se tudi na sodišče za človekove pravice v Strasburgu. Sporočilo je bilo
   kratko: »nismo pristojni«!
   - Za pomoč smo prosili tudi Parlament EU in vse poslance.

- Vsi ti napori pa niso dali uspeha, ker nas naše oblasti ves čas ignorirajo, zaničujejo in obravnavajo kot tretjerazredne državljane. Celo zakon o imuniteti za ZRN so sprejeli, da je slovenskim žrtvam onemogočeno pred našimi sodišči vložiti tožbo proti ZRN??!

Pripravil:
Tone Kristan
Kranj, dne 8.5.2010