novice | slovenske žrtve nacizma 1941-1945 obveščajo  

  SLOVENSKE ŽRTVE NACIZMA 1941-1945 OBVEŠČAJO

Ob odmevnih razstavah o trpljenju slovenskega naroda in simpozijev na rob (Wernigerode, Nürnberg, Köln).
S temi in podobnimi prireditvami želimo nemško javnost, politiko in oblasti obvestiti, kaj so nacisti počeli s slovenskim narodom v času okupacije. To je potrebno še posebej zato, ker se oblasti v ZRN do nas obnašajo arogantno, ponižujoče in lažnivo, ko zahtevamo odškodnino za prestano gorje in odvzeto ter uničeno premoženje.

Znana je odločitev nacistov že pred okupacijo, ko so obsodili SLOVENSKI NAROD NA UNIČENJE. Le srečne okoliščine so vplivale na to, da se to ni zgodilo, ker je slovenski narod, skupaj z jugoslovanskimi narodi, hitro organiziral močno odporniško gibanje, ki je tok želenih dogodkov precej spremenilo.
Z uničevanjem so pričeli že nekaj dni po vkorakanju na naše ozemlje. Pričele so se aretacije, streljanje, izgoni, KZ taborišča, itd. V koncentracijska taborišča (KZ) so spravili cca 22.000 oseb, vendar jih 6.500 morije ni preživelo. Ker so hoteli ozemlje Slovenije naseliti s svojimi ljudmi, je bilo potrebno Slovence odstraniti. Ker pa celega naroda ni bilo mogoče likvidirati (samo inteligenco in nevarne osebe) so se odločili večino izgnati in to čim dlje od domovine, da povratek ne bi bil več mogoč ali pa vsaj zelo otežkočen.

Najprej so predvideli izgnati 120.000, nato 220.000 in končno 260.000 oseb (razmišljanja so bila tudi za 300.000 ljudi) in to najprej na jug Balkana (južna Srbija, Romunija, Bolgarija).Ta načrt pa se ni posrečil, saj so v kraje takratne Jugoslavije (največ na jug Srbije) uspeli odpeljati 18.000 oseb. Medtem so partizani uničili prometnice in transporti niso bili več mogoči. Nato pa so se 20. oktobra 1941 odločili transporte obrniti v smer Nemčije, kamor so uspeli odpeljati v 326 taborišč VOLKSDEUTSCHE MITTELSTELLE (VOMI) cca 45.000 oseb, ko so morali konec leta 1942 tudi tu večje transporte ustaviti. Da bi se izognili aretacijam ali izgonu, je pobegnilo v druge kraje in na druga področja, cca 10.000. Vsega je bilo, na tak ali drugačen način, preganjanih in mučenih cca 180.000 Slovencev.
Vsi, ki so morali zapustiti svoje domove, so izgubili vse in, ko so se po 4-ih letih vrnili, tam ni bilo nič, še slame ne, da bi se lahko ulegel in zaspal. Po vojni so bili zelo težki časi, še posebej za povratnike, ko smo bili še vsi prestrašeni od vsega preživetega med vojno. V tem času je v glavnem vsak gledal za sebe, zlasti oblasti in mi smo ostali vedno na obrobju.
K sreči se ni vrnila klerikalno kapitalistična oblast izpred vojne, ker bi bilo v tem primeru še veliko huje.

Danes je mnogim, zlasti pa nemški Vladi, težko dopovedati kako je, če moraš iz nič nekaj narediti in mi smo to morali, če smo hoteli preživeti.
Da pa je nemški narod v načelu pošten, se je pokazalo v Nürnbergu ob otvoritvi razstave, ko se je nemški državljan opravičil za dejanja svojega očeta, ki jih je storil v Sloveniji med vojno, kot vojak.

Sedaj, ko smo prišli z zahtevo (prej ni bilo mogoče), da nam tisti oz. njihovi nasledniki, ki so povzročili vse to gorje in neposredno škodo, to tudi plačajo, pa naletimo na neprobojno aroganco zavrnitve in celo imuniteto.

Naše zahteve smo argumentirali. V odgovorih zavrnitve pa so sprenevedanja, laži in aroganca, kar pa boli. Tako nam ostane le še borba do konca naših moči.

Na koncu se vsem organizatorjem prireditev in za plodno sodelovanje iskreno zahvaljujemo v upanju na nadaljevanje po tej poti.

Pripravil: Tone Kristan
Kranj, junij 2009