Martin Bock iz odškodninskega sklada Nemčije ob predstavitvi programa o poplačilu odškodnine do sedaj.


Tone Kristan ob predstavitvi dela Združenja žrtev okupatorjev 1941-1945 Kranj in o posledicah okupatorjevih dejanj v Sloveniji.


novice | poročilo iz otvoritve razstave v Nürnbergu 3. 2. 2009  

  POROČILO IZ OTVORITVE RAZSTAVE V NÜRNBERGU 3. 2. 2009

POROČILO o otvoritvi razstave v NÜRNBERGU - 3.2.2009
in Simpozija na temo “Odškodnine slovenskim žrtvam” - 10.3.2009


Že od leta 2003, ko je skupina članov ZŽO 1941-1945 obiskala muzej v Nürnbergu, ko je padla ideja, da naše Združenje pripravi razstavo, kjer bi bilo nemški javnosti prikazano trpljenje slovenskih izgnancev med II. svetovno vojno.
Posledica teh dogovorov z vodstvom muzeja, še posebej pa z dr. Eckartom Dietfelzbingarjem, je bil leta 2005 simpozij v prostorih občine Nürnberg, ki je doživel velik odmev v raznih medijih po Nemčiji.
V nadaljevanju smo bili v stalnih dogovorih s sodelavci muzeja, vse do dokončne določitve datuma otvoritve te težko pričakovane razstave.
Vendar smo poleg že prej izdelanih materialov, to je panojev, morali na željo vodstva muzeja pripraviti še dodatni material, ki bi prikazoval tedanje dogodke v zvezi izgnancev tudi na Bavarskem. Poleg slikovnega materiala na trinajstih panojih si je možno hkrati ogledati tudi film z naslovom »Obsojeni na uničenje«.

Na otvoritvi, ki je bila dne 3.2.2009, sva bila prisotna tudi dva člana našega Združenja in sicer Kristan Tone in Rovan Franc. Te otvoritve se je udeležilo, poleg generalnega konzula Slovenije iz Münchna, g. Alfreda Killerja ter konzulke Marjane Prvinšek-Kokalj, novinarka časopisa Neumarkter Tagblatt, tudi 30 tam živečih Slovencev in ostalih obiskovalcev.
Ob tej otvoritvi je imel priložnostni govor g. Kristan. Predstavitev je bila prisrčno sprejeta, saj slikovna razstava prikazuje, kar je bilo povedano v predstavitvi.
Razstava bo na ogled v prostorih muzeja do 3.maja 2009.

V sklopu omenjene razstave je bil za 10.3.2009 predviden tudi Simpozij na temo »Odškodnin slovenskih žrtev«, kjer naj bi, poleg g. Martina Bocka iz Berlina (Sklad za odškodnine) sodeloval tudi g. Kristan Tone.
Tam je bila obiskovalcem, ki so prisostvovali temu simpoziju, temeljito predstavljena problematika od začetkov reševanja do sedaj. Še najbolj zanimivo je bilo izvajanje Martina Bocka, ki je imel podatke direktno iz Sklada v katerem deluje že vrsto let. Nič manj zanimivo pa je bilo tudi izvajanje našega podpredsednika Toneta Kristana, ki je predstavil to problematiko z našega zornega kota.

Poleg navedenih simpozijev, pa ob razstavi potekajo še druga predavanja na podobne teme, ki bodo trajala vse do zaprtja razstave . 3.maja 2009.
Rdeča nit skozi vsa ta izvajanja pa so tudi pogovori, da bi ta razstava za stalno ostala v teh krajih in sicer v NÜRNBERGU ali v Kastlu. Upamo, da bomo to našo željo tudi uresničili. Če bo do tega prišlo, bomo verjetno to razstavo dopolnili z dodatnimi slikovnimi ali tehnološkimi vložki.

---
Prevod člankov ga. EVE GAUPP, ki sta bila objavljena v časopisu »NEUMARKTER TAGBLATT«, dne 6. februarja 2009 in 12. marca 2009:


ZA ŽRTVE NACIZMA SE NADALJUJE TRNOVA POT

ZGODOVINA.Še danes se borijo za odškodnine, vendar kot kaže razprava v dokumentacijskem centru »Reichsparteigelände« brezupno.

NÜRNBERG. 25. oktober 1941 okoli opoldneva. Tega dneva se Tone Kristan spominja kot bi bil včeraj, saj je spremenil njegovo življenje. »Vse stvari smo morali zložiti v eni uri in nato so nas nacisti odpeljali.«
68.000 Slovencev je kot Toneta Kristana in njegovo družino doletela enaka usoda. 80.000 Slovencev je bilo prepeljanih v koncentracijska taborišča, 13.000 jih je pobegnilo. Skupaj je kar 180.000 Slovencev zaradi rasistične politike izgubilo svoje domove. »Vendar je do današnjega dne odškodnino dobilo le 10% ljudi.« S tem se Tone Kristan in njegovo Združenje žrtev okupatorjev nista kar tako sprijaznila. Vendar so storitve iz sklada »Erinnerung, Verantwortung, Zukunft« končane. »Pri pogajanjih so se tvorile skupine in ljudje, ki niso bili upoštevani, so ostali praznih rok«, pojasnjuje Martin Bock, predstavnik sklada. Denar so dobili prisilni delavci, taboriščniki, žrtve medicinskih poskusov ter otroci, ki so jih odvzeli staršem, da bi jih ponemčili. Otroci so bili med drugim nameščeni tudi v samostanu pri Kastlu. Zelo opazno je, da Bock govori o »storitvah« in ne o odškodninah. »Ne moremo govoriti o odškodninah. Koliko je vredno človeško življenje?« Država in gospodarstvo sta leta 2000 postavila na razpolago deset milijard mark . Denar je bil razdeljen, vendar ga niso dobili vsi. Nekatere države so dobile več, kot bi to bilo potrebno. Slovenija pač ne.
»Če pogledamo, kakšne vsote se danes obračajo v industriji, je teh pet milijard mark skoraj nič,« pravi Bock. 15.000 evrov je dobil vsak taboriščnik, 5.000 evrov vsak prisilni delavec. Tudi deportirani Slovenci so morali opravljati prisilna dela. Vendar so očitno zamudili pri uveljavitvi odškodninskih zahtev.
Te dni prihajajo iz Berlina samo še negativni odgovori. Politiki se sklicujejo na sklad ter na milijonski kredit, ki ga je dobila Jugoslavija v 60. letih. Takratni nemški kancler Willy Brandt in Tito sta zasnovala načrt za skupno prihodnost. O preteklosti ni bilo in tudi ni smelo biti govora, saj bi v nasprotnem primeru kredit lahko kaj hitro postal drag vzgled.
Kristan se bo boril naprej, zase in za 35.000 še živečih Slovencev iz tistih časov. Svoja upanja polaga v začasno razstavo o pregnanih Slovencih, ki jo je mogoče videti v Nürnbergu še do 3. maja ter v pisma evropskim poslancev. »Bomo videli, kako oni gledajo na Nemčijo kot pravično državo.«


NEMŠKI PROGRAM POPLAČILA ODŠKODNIN

-1953: Nemški zakon o plačilu odškodnin taboriščnikom, ki živijo v Nemčiji.
-1953: V skladu z londonskim sporazumom o plačilu odškodnin Nemčiji ni treba plačati reparacij, dokler ne bo podpisala mirovne pogodbe. Takšna pogodba ni bila nikoli podpisana, leta 1990 jo je nadomestila pogodba 2+4.
-1956: Nemčija sklene »globalno pogodbo« z 11 državami v vrednosti 876 milijonov mark.
-1991: Rusija in Poljska dobita 200 do 600 milijonov mark odškodnin.
-Konec 90ih let: Skupinske tožbe žrtev nacizma živečih v ZDA.
-2000: Ustanovitev sklada »Erinnerung, Verantwortung, Zukunft«

_______________________________________________

Nekaj člankov iz nemških časopisov o razstavi

Na 13 panojih so prikazani zgodovinski dokumenti in fotografije o nacistični zasedbi Slovenije

DOLG BOJ PROTI POZABI

OTVORITEV: Razstava v dokumentacijskem centru prikazuje usodo Slovencev pod nacistično diktaturo-do sedaj tabu tema v zgodovini.
NÜRNBERG. Bil je številka 2422. Številke so vrezane v ovalno metalno ploščo, ki visi na vrvici okoli vratu Toneta Kristana. Še vedno jo ima, tako kot ima še vedno spomine na pregon, ujetništvo, prisilno delo ter vrnitev v domovino, kjer je ostal brez vsega. Slike golih mrličev, ki so jih metali v jaške »tega ne bom nikoli pozabil,« je dejal majhen mož iz Slovenije.
Vendar Tone ob otvoritvi razstave v dokumentacijskem centru »Reichsparteitagsgelände« ni prav nič zagrenjen ali jezen. Pobudnik razstave o trpljenju Slovencev pod nacistično dikataturo je odprt človek, ki se rad nasmeji in ljudi s svojimi modrimi očmi vedno prijazno pogleda.
Združenje žrtev okuptorjev 1941-1945 Kranj je dolga leta zbiralo zgodovinske dokumente, fotografije, časopisne članke, da bi javnosti vsaj malo prikazalo strašne dogodke iz preteklosti. Dolga leta je bila ta tema tabu, vendar je od torka odprta razstava z naslovom »Entrechtung, Vertreibung, Mord, NS-Unrecht in Slowenien« v dokumentacijskem centru »Reichsparteitagsgelände«.
Razstavni panoji prikazujejo Slovenijo kot »deželo na sončni strani Alp, s snežnimi hribovi, modrimi jezeri in temperamentnimi Lipicanci. Poleg barvnih fotografij iz današnjih časov visijo črnobele iz preteklosti: Na črnobelih fotografijah so prikazani nemški vojaki kako preganjajo družine iz domov«.
Na slikah so videti tudi taborišča na Bavarskem-Neumarkt, Selingenpotern in Kastl, kjer je bilo v lokalnem »Klosterburgu« (samostan) taborišče za otroke in vojne sirote. »Prevzgoja je bila trda in režim zelo strog,« piše pod sliko. Spomine so strnili preživeli in na panojih ni didaktičnih povzetkov.
»Te stvari ne moremo kar tako prebaviti, enostavno prehudo je,« je dejal Kristan, ki govori tekoče nemško. »Mladina mora vedeti, kaj se je dogajalo in poskrbeti, da se kaj takega ne ponovi več.« Pojasniti-to je naloga Združenja, saj se je o njihovi usodi dovolj dolgo molčalo. »V Nemčiji se o tej temi ni govorilo, dokler Združenje ni začelo obveščati javnosti,« je dejal Dr. Eckart Dietzfelbinger v svojih uvodnih besedah. Znanstveni sodelavec dokumentacijskega centra je že 10 let v stiku s Tonetom Kristanom, ki je bil do nedavnega tudi predsednik Združenja. Nürnberg se je temeljito lotil teme, a že leta 2003 je Slovenija organizirala simpozij na temo rasna in preseljevalna politika nacistov, leta 2005 je izšla knjiga.
To so samo etapni cilji na poti, čeprav Kristana pozornost veseli: »Tega se z denarjem ne da poplačati,« vedno znova poudarja. Mož s Kranja ima še en cilj: »Še vedno upam na odškodnino.« Do sedaj je dobila le desetina Slovencev odškodnino od Nemčije. Danes živi od 180.000 pregnanih le še 35.000. Združenje se ne bori za gromozanske vsote: »Lepo bi bilo, če bi lahko redno hodili v terme. To bi ljudem zelo koristilo.« Do sedaj slovenski prisilni delavci v Nemčiji in Italiji pravno niso mogli doseči ničesar.
»Rad bi opravičil v imenu naših očetov za vse, kar je bilo vam in vašemu ljudstvo storjeno.« Besede moža iz publike, starega okoli 50 let, so bile izrečene spontano. Na razstavo je prišel, da bi izvedel več o svojem očetu. Ta je bil vojak v Sloveniji, »vendar ni nikoli o tem govoril. Hotel sem izvedeti, kaj se je dogajalo. Sedaj vem.«

KOMENTAR: Kdo bo ponudil pomoč?

Kastl, Neumarkt, Seligenporten, Nürnberg-ko je govora o usodi Slovencev pod nacistično dikataturo se pojavijo tudi imena z našega območja. Kar se je zgodilo pred 60 leti, še zdaleč ni končano. Tako dolgo, dokler so na svetu ljudje, ki so jih pregnali in prisilili k delu nemški vojaki, tako dolgo so na mestu tudi odškodninski zahtevki. Večina prisilnih delavcev zaradi pravniške spretnosti ni dobila denarja iz sklada »Erinnerung, Verantwortung, Zukunft«. Vendar pri tem ne gre samo za denar. Nobena vsota ne more poplačati tega, kar so doživeli. Odškodninske zahteve so tudi želje po tem, da se jih ne pozabi. Želja, ki se lahko brez težav izpolni. Ampak tudi ta želja se jim zavrača. Združenje žrtev okupatorjev 1941-1945 Kranj nima denarja in s tem tudi lobija. Samo 30 ljudi si je prišlo ogledati otvoritev razstave. Predstavniki politike? Jih ni bilo. Predstavniki z območja Neumarkt? Tudi ne. Ni interesa. Nihče se noče soočiti s tem delom zgodovine našega območja. Vsaj z oči v oči ne. Molk in zanikanje je druga žalitev, ki jo morajo ti ljudje prenašati.
Ne gre za to, da bi morali ljudje na kolenih prositi za odpuščanje, temveč za to, da se zavedamo svoje zgodovine in ne pozabimo tega, kar se je zgodilo. Gre za to, da ponudimo pomoč.

OSTALE PRIREDITVE:

- predavanje: »Krivica nacizma v Sloveniji in njeni sledovi na Bavarskem«. Dr. Eckart Dietzfelbinger, torek 17.2. ob 19 uri v dokumentacijskem centru »Reichsparteigelände«.
- razprava: »Račun žrtev«. Problematika odškodnin slovenskih žrtev okupatorja s predstavnikom sklada »Erinnerung, Verantwortung, Zukunft.« Torek, 10.3 ob 19 uri v dokumentacijskem centru »Reichsparteigelände«.
- razstava: »Entrechtung, Vertreibung, Mord, NS-Unrecht in Slowenien«, ki jo lahko vidite še do 3.maja.