Pano na razstavi.


novice | prikaz dela razstave  

  PRIKAZ DELA RAZSTAVE

prikaz dela razstave, ki jo Združenje pripravlja v raznih nemških mestih, da bi čimbolj seznanili javnost in oblasti o trpljenju Slovencev v času 2.svetovne vojne

Znano je, da ob naporih izterjave odškodnin od ZRN poteka tudi obveščanje nemške javnosti in oblasti o kalvariji slovenskega naroda v času od leta 1941 do leta 1945. V ta namen poskušamo, med drugimi akcijami, organizirati v čim več krajih v Nemčiji, razstave o tragediji in trpljenju slovenskega naroda.

Razstava je zasnovana tako, da zajema vse kategorije žrtev (KZ taborišča, zapore, izgnanstvo, begunstvo, talce). Vse to poskušamo prikazati s slikovnim gradivom, ki je še dosegljivo ter uporabno, vse to pa skušamo osvetliti z najvažnejšimi podatki in kratkim opisom.

Pred vami je eden od prostostoječih panojev, ki so tudi v stenski izvedbi, in prikazuje le del celotnega gradiva, ki ga sestavljajo še drugi panoji. Omenjeni pano smo prikazali na spletni strani zato, da omogočimo čim širšemu krogu zainteresiranih, da vidijo kaj se dogaja.

Ker je razstava predvidena za nemški prostor, so besedila v nemškem jeziku. Za tiste, ki nemščine ne obvladajo pa je priloženo besedilo komentarja tudi v slovenščini. Nemške koristnike pa opozarjamo, da smo kot do sedaj, za vse informacije vedno na voljo.

Kranj, 18.10.2006
  Predsednik
Tone Kristan


Slovenski prevod besedila na panoju:

DA SE NE POZABI
časov druge svetovne vojne 1941-45, ko je bil slovenski narod obsojen na uničenje.


S prikazanimi materiali želimo pojasniti nemški javnosti kaj so nacistični okupatorji počeli s slovenskim narodom in želimo, da ti dokazi ostanejo tudi za zanamce.
Kljub temu, da je čas že precej odmaknjen, saj je poteklo že 65 let, smo uspeli v ta projekt vključiti kar nekaj še živečih udeležencev te kalvarije.

Ko se je nacistična Nemčija leta 1940 pričela pripravljati na napad in okupacijo Jugoslavije (kar se je zgodilo 6. aprila 1941), je bilo odločeno, da si priključi ozemlje Slovenije in se slovenski narod uniči.
Dne 27. aprila 1941 je v Mariboru Hitler v svojem govoru dejal: »NAPRAVITE MI TO DEŽELO NEMŠKO!« se je ta projekt pričel tudi pospešeno izvajati in tako je bil tudi slovenski narod javno OBSOJEN NA UNIČENJE.

Tako so okupatorji takoj po vdoru na ozemlje Slovenije (Jugoslavije) pričeli z aretacijami (že 10. aprila 1941), streljanji in deportacijami zavednih Slovencev, zlasti inteligence.
Sledila so potovanja z enosmerno vozovnico v KZ taborišča in izgon. Pred odhodom so vsem osebam pobrali vse dokumente in jim dali pločevinaste številke okrog vratu. Prav tako so jim pobrali ves denar in vrednostne papirje in celo zlate zobe so populili tistim, ki so jih imeli. Vsi odpeljani so izgubili svoje premoženje, ker je bilo zaplenjeno.

Ob odvedbi smo slovenske žrtve izgubile:
1. Človeško dostojanstvo
2. Svobodo
3. Nismo bile več osebe, ampak številke
4. Vse premoženje, ki so ga ustvarjali že naši predniki
5. Na naša imetja so naselili svoje ljudi.

Za izgon je bilo najprej predvideno najmanj 260.000 oseb (največ iz območja Save in Sotle) kamor naj bi naselili nacistom zveste podanike. Ob izvajanju tega zločina ni šlo vse po predvidenih načrtih in je bilo v izgnanstvo odpeljanih 68.000 oseb, pred izgonom oziroma aretacijo pa jih je pobegnilo 18.000.

V nemška KZ taborišča je bilo odpeljanih 24.000 žrtev in po raznih zaporih je bilo približno 80.000 zapornikov. Posebna kategorija žrtev so TALCI, ki so bili v glavnem umorjeni iz maščevanja nacistov in teh je bilo okoli 3.000. Glavne mučilnice so bili politični zapori: Begunje na Gorenjskem, Stari pisker Celje in Maribor.

Za izgon Slovencev sta bila dva velika centra:
1. Mariborske kasarne »Melje«. V ta center so pričeli že aprila 1941 dovažati »nevarne« elemente in 7. junija 1941 je iz Slovenske Bistrice odpeljal prvi vlak izgnance na jug Srbije. Do oktobra 1941 je bilo odpeljanih na jug bivše Jugoslavije (Srbija, Hrvaška, Bosna) 18.000 izgnancev.
2. Brestanica (Rajhenburg). Na gradu kjer so bili prej Trapisti so nacisti uredili največji zbirno – odpremni center preko katerega so poslali v izgnanstvo preko 45.000 Slovencev.

To sta bila dva največja centra za izgon. Ker pa ni bilo mogoče tako velikega števila odpraviti preko teh centrov, so nacisti, po potrebi, ustanovili manjše centre po raznih drugih krajih.