novice | zapis tiskovne konference z dne 13.10.2006  

  ZAPIS TISKOVNE KONFERENCE Z DNE 13.10.2006

Tiskovne konference so se udeležili novinarji: Delo – Marjana Hanc, STA – Tinkara Zupan, Gorenjski Glas – Jože Košnjek, Dnevnik – Miran Šubic in Radio Slovenija – Alijana Jocif.

Predsednik Združenja, g. Kristan se je vsem prisotnim zahvalil za udeležbo.

Na Tiskovni konferenci so bile obravnavane naslednje teme:

1. Dosedanji napori in prizadevanja za izterjavo materialne odškodnine pri Vladi RS za slovenske žrtve nacizma.
2. Potek in stanje izterjave odškodnin za slovenske žrtve od ZRN.
3. Obveščanje nemške javnosti o kalvariji slovenskega naroda pod nacistično okupacijo.

K tč. 1
Predsednik pove, da se naše Združenje žrtev okupatorjev 1941-1945 Kranj bori za odškodnine slovenskih žrtev 2. svetovne vojne že od svoje ustanovitve dalje, to je od leta 1997. Že januarja leta 1998 smo Zvezni republiki Nemčiji predali uradno zahtevo za nematerialno in materialno odškodnino. To smo morali storiti, ker tega ni in še vedno noče storiti Vlada RS, niti katera druga organizacija, ki združuje žrtve.

Sedaj se trudimo izterjati materialno odškodnino od Vlade RS (ker si nekaj drobiža »rente« plačujemo sami oz. davkoplačevalci). Ta zahteva je nastala leta 2001, ker nam naša Vlada ni hotela pomagati izterjati odškodnine od ZRN, smo zato postavili zahtevo njej.

V mesecu januarju 2002 smo Vladi RS poslali pisno zahtevo z osnutkom Zakona za poplačilo materialne odškodnine vsem medvojnim oškodovancem. Ker se ni nič dogajalo, kljub intervencijam, smo 8.5.2002 pred stavbo Vlade organizirali protestni shod. Vlada je nato na svoji redni seji, dne 9.5.2002 ustanovila Medresorsko komisijo. Ta dolgo časa ni naredila NIČ, razen ene seje. Sledila je reorganizacija Vlade in s tem tudi komisije in vse je šlo od začetka in rezultat, zopet NIČ.

Po volitvah leta 2004 smo morali ponovno nekajkrat urgirati (prvič decembra istega leta), da je bila ustanovljena nova komisija. Potem so bile potrebne zopet urgence, da je komisija sploh pričela z delom (22.11.2005 in 1.2.2006). Komisija je končno, dne 24.2.2006 predala predlog na Vlado, ki naj bi odločila, kako problem rešiti. Ker se pri Vladi dlje časa ni nič zgodilo, smo dne 19.5.2006 zopet urgirali. Dne 1.6.2006 smo prejeli odgovor generalne sekretarke Vlade s pojasnilom, da imajo stranke koalicije v svojem programu tudi reševanje problema odškodnin. Kdaj - ni navedeno. Zopet smo nato urgirali še 9.6.2006 in 18.9.2006. Prav gotovo bodo še nekaj časa čakali, da se bo problem v večini rešil sam od sebe, ker bo upravičencev »zmanjkalo« in bo ostalo več sredstev za kolaborante in vojne zločince.

K tč 2.
Z ZRN se tudi borimo na vseh frontah.
Z našo zahtevo 8.1.1998 smo dregnili v sršenje gnezdo, ker so bile reakcije silovite, saj so hiteli dopovedovati kako, da so z Jugoslavijo že vse poravnali in vse dolgove poplačali. Ko smo jim, z
njihovimi dokumenti, dokazali nasprotno, so za nekaj časa utihnili, da bi si pripravili neke nove, za lase privlečene, izgovore.
Z našo zahtevo smo se »sprehodili« po nemških sodiščih – do Ustavnega sodišča, kjer so nas zavrnili z izgovorom, da ni tozadevne zakonodaje.

Leta 2000 je bil sprejet Zakon »Spomini, odgovornost in prihodnost«, ki pa ni upošteval slovenskih žrtev (razen KZ taboriščnike v sklopu drugih narodov). Na osnutek tega zakona smo podali amandmaje, ki bi vsaj delno upoštevali celotno populacijo slovenskih žrtev, a je predstavitev le-teh pred parlamentarnim odborom Bundestaga, preprečil »predstavnik Vlade«, g. Trekman. Na osnovi tega Zakona je za »prisilno delo« dobilo nekaj drobiža 9.505 oseb, od tega 3.200 taboriščnikov in ukradenih otrok, to je 15 odstotkov vseh še živih žrtev. Med dobitniki na strani izgnancev so tudi 4 –5 letni otroci, ki so »prisilno delali«.

Poslanska skupina Bundestaga PDS-linke je Vladi 10.7.2006 poslala 16 vprašanj, od teh sta bili dve vprašanji tudi naši, in sicer na temo odškodnine za žrtve nacizma. Odgovor je bil podan 16.8.2006 in arogantno odklonilen na vse točke oz. vprašanja. V Združenju smo jim nato dali primeren odgovor na tiste točke, ki se tičejo nas.

Ker si je ZRN v 70-letih izposlovala imuniteto na vse tožbe po odškodnini iz inozemstva, je Grško Sodišče, ki obravnava odškodnine svojih državljanov, zahtevalo od Sodišča Evropske skupnosti v Luxemburgu, odpravo imunitete ZRN. Razprava na to temo je bila 28.9.2006 v Luxemburgu. V kolikor bo ta zahteva ugodno rešena, bo veljala za vse države, kar bo znano 8.11.2006.

Organizacije civilne družbe iz Nemčije in drugod, tudi mi, smo pred obravnavo, pred poslopjem sodišča v Luxemburgu pripravili protestni shod v podporo zahtevi in sodelovali na obravnavi.

Sedaj se naša organizacija pripravlja celoten problem predati Parlamentu EU in to skupaj z žrtvami iz drugih držav. V ta namen smo za podporo (dne 17.3. in nato še 19.4.2006) prosili naše evropske poslance, pa za njih izgleda ni zanimivo, ker od njih nismo dobili odgovora. Verjetno jim niti nerodno ne bo, ko bodo našo zahtevo podpirali drugi. Upamo lahko le, da ne bodo glasovali proti.

K tč. 3.
Obveščanje nemške javnosti in oblasti poteka ob pomoči nemških organizacij civilne družbe in raznih ustanov po Nemčiji.
Pripravljamo in izvajamo razne simpozije, predavanja, razstave, obveščamo na spletni strani, itd. Sodelujemo z zgodovinarji in novinarji. Po naši zaslugi je vsaj strokovna javnost, pa tudi drugi, kar precej obveščena. Na nas se obračajo razne institucije (Arhivi, Muzeji, novinarji, itd.) z raznimi vprašanji.

V naslednjem letu bomo pripravili razne akcije ob 10-letnici obstoja Združenja.
---


Po končanem informiranju o naši trenutnih akcijah so sledila naslednja vprašanja:

M. Hanc – Delo: Zanimata jo obe vprašanji, ki sta bili, poleg 14-ih vprašanj, ki jih je Poslanska skupina Bundestaga PDS-linke poslala Vladi ZRN, dne 10.7.2006.
Odgovor: Predsednik prebere obe vprašanji.


J. Košnjek- Gorenjski Glas: Zanima ga, zakaj DIS ne sodeluje pri tej zadevi?
Odgovor: Predsednik pove, da smo se v začetku ustanovitve trudili, da bi tudi druge organizacije sodelovale, vendar nobena ni hotela in tako vse delo glede zahteve po odškodninah od ZRN, poskušamo doseči sami. Pove še, da nam včasih DIS tudi škoduje, saj vse prevečkrat poudarja, da so dosegli, kar so hoteli. To pa ni res, kajti nekaj malega so res dobili in sicer iz Zakona „Spomini, odgovornost in prihodnost“ – za prisilno delo, toda to so dobili samo taboriščniki, izgnanci v Nemčijo, ne pa tudi ostali izgnanci, ki so bili poslani v republike bivše Jugoslavije (Srbijo, Hrvaško, Bosno…) in prav tako niso ničesar dobili begunci, kaj šele svojci talcev, itd.

Član IO ZŽO F. Gustinčič pove še, da kar veliko svojega časa nameni za pogovore s poslanci in sicer jih je do sedaj obiskal že od 12 do 14 pri prejšnji Vladi. Nekateri so našo organizacijo poznali in so vedeli, kakšno je naše delo, drugi pa niso vedeli nič.

Prav tako je tudi pri novi Vladi obiskal že kar nekaj poslancev (5) in povedal, da je kar precej razočaran. Skoraj nihče ne bere naših dopisov in niso seznanjeni z našim delom. Vse premalo se zanimajo. Res je, da so poslanci zelo mladi in nimajo občutka za naše gorje, ki smo ga preživeli v času 2. svetovne vojne. Skoraj vsi poslanci so obljubljali, da se bodo zavzeli za našo zadevo, toda vidimo, da so to le obljube, saj do sedaj ni še čisto nič narejenega iz njihove strani.