novice | pripombe na odgovor vlade ZRN  

  PRIPOMBE NA ODGOVOR VLADE ZRN

poslano 11. 9. 2006

Frau Ulla Jelpke
Bundestagabgeordnete

Platz der Republik 1
11011 Berlin

Pripombe na odgovor Vlade ZRN z dne 16.08.2006- »KLEINE ANFRAGE«

Omejili se bomo na pripombe iz točk 10 in 11, ki se tičejo slovenskih žrtev.
Splošna ugotovitev je, da je odgovor pavšalen, aroganten in žaljiv, ki pa je povrhu vsega sestavljen še iz neresnic in polresnic!
Iz odgovora Vlade izhaja, da so žrtve iz velikih in vplivnih držav (zlasti tistih, katerih vlade so se zavzele za svoje državljane, kar pri nas ni slučaj) dobile poplačane odškodnine. Ker je Slovenija premajhna in nepomembna, so tudi žrtve Nacizma postavljene na stranski tir.

Na navedbe Vlade pa nekaj dejstev:
1. Pred osamosvojitvijo Slovenije nam je bilo nemogoče uveljavljati odškodnine od okupatorjev.
2. Vsi, ki so morali, na tak ali drugačen način, zapustiti svoje domove so izgubili:
     a) svobodo in človeško dostojanstvo,
     b) postali so številke in ne več osebe,
     c) možnost eksistence,
     d) vse premično in nepremično premoženje,
     e) odvzeti so jim bili vsi vrednostni papirji, dragocenosti in finančna sredstva.
3. Zaradi genocidno-raznarodovalne politike nacistov, je bilo predvideno, da bodo določeno število (260.000) Slovencev izgnali na jug Balkana (v Srbijo, Romunijo in Bolgarijo). Izgleda, da pri nemških oblasteh slovenski izgnanci niso nič vredni (zlasti tisti 18.000-ih, ki so bili izgnani v Srbijo), saj do sedaj več kot 45.000 tistih ljudi, ki so bili v 320-ih taboriščih v Nemčiji, ni bilo nikjer registriranih. Posledično se to odraža tudi pri odškodninah.
4. Odgovor in izgovor, da je ZRN že plačala Jugoslaviji vse, torej tudi odškodnine, ne vzdrži, ker je navadna laž in to predstavniki Vlade dobro vedo, saj nam na našo zahtevo niso mogli posredovati niti enega dokumenta, ki bi njihovo trditev potrjeval. Res je dala ZRN bivši Jugoslaviji po protokolu iz leta 1956 in 1973 v obliki gospodarske pomoči ugodna posojila v skupni višini 1.240 Mrd DEM. Slovenija je od tega dobila 32.5 Mio DEM in je svoj del, po delitvi, dolga ZRN tudi že plačala.
Edina odškodnina, ki jo je ZRN plačala je 60 Mio DEM za tiste osebe, na katerih so nacisti izvajali medicinske poskuse in Slovenija je od tega dobila 12 Mio DEM. Po dogovoru birokratov obeh vlad 4. in 5.5.1998 je iz t.i. HIRŠEVEGA sklada po 1000 DEM dobilo 1600 taboriščnikov koncentracijskih taborišč (KZ) in ukradenih otrok (to število verjetno za nekaj oseb odstopa kar pa ni bistveno). To pomeni, da so Slovenci iz tega dobili 1.600.000 DEM.

V Zakonu »Stiftung, Erinnerung, Verantwortung und Zukunft« (Sklad, spomin, odgovornost in prihodnost) (v nadaljevanju Zakon) slovenske žrtve sploh niso upoštevane, razen taboriščnikov KZ, ki so jih morali upoštevati, ker so upoštevali druge. Po velikih pritiskih in razgovorih s partnersko organizacijo IOM, so sem priključili še t.i. ukradene otroke (to so otroci, ki so bili odvzeti slovenskim staršem). Vse drugo je bilo obravnavano stihijsko in dodeljevano bolj naključno tudi nekaj izgnancem za »prisilno delo v Nemčiji«. Tako je iz sklada dobilo »odškodnine« skupaj za prisilno delo 9.505 oseb (tukaj je vštetih tudi 3.200 KZ-taboriščnikov in ukradenih otrok) in pa 2.342 družin za materialno odškodnino. Če upoštevamo podatke, da je bilo v času nacistične okupacije 1941-45 skupaj okoli 180.000 žrtev in da je sedaj okrog 35.000 še živečih, se vidi, koliko je ZRN v tem času zaslužila samo v tem delu.

Tu je potrebno prišteti še materialno odškodnino za odvzeto in uničeno premoženje v višini 3 Mrd evrov, brez odvzetih finančnih sredstev, vrednostnih papirjev in dragocenosti. Ko smo mi 8.1.1998 poslali nemškim oblastem zahtevo (ker tega ni in še noče slovenska Vlada) za nematerialno in materialno odškodnino za slovenske žrtve, smo decidirano postavili naše zahteve (tega ne bomo ponavljali) za VSE žrtve (žrtev je vsak, ki je moral prisilno zapustiti svoj dom in ne samo tisti, ki je delal in bil odpeljan v Nemčijo), ker trpeli so tako ali drugače vsi. Tako tisti, ki so bili odpeljani v Srbijo ali Nemčijo ali v KZ taborišče v Nemčiji ter okupirani Jugoslaviji in Madžarski. Prav tako so trpeli tudi tisti, ki so si reševali glavo in pobegnili pred aretacijo ali izgonom. Tu je potrebno upoštevati vse tiste po raznih morilskih zaporih in umorjene talce. Za vse te ljudi smo in zahtevamo nematerialno odškodnino za prestano gorje, ki je bilo povzročeno tako dojenčkom kot tudi starcem, tako v Srbiji kakor v Nemčiji, v begunstvu in zaporu. Sem se vključuje tudi delo, ki so ga morale brezplačno opravljati vse za delo sposobne žrtve.

Prvemu zahtevku smo 8.1.2004 v odprtem pismu nemškim oblastem dodali še dodatna dejstva, kjer smo ponovno posebej poudarili, da posojilo ni plačilo odškodnine, kar Vlada tako rada poudarja.

Pri vsem tem nas res ne zanima komu in kaj je ZRN plačala. Mi vemo le to, da nismo dobili NIČ in da je bilo ob vrnitvi na naše uničene in izropane domove zelo težko preživeti ob obnovi le-teh, če vemo, da je bila večina ljudi psihično in fizično delno uničenih in brez sredstev ter materiala.

Kot je razvidno iz odgovora Vlade so žrtve iz pomembnejših držav v povojnem času od ZRN dobile kar pomembne zneske odškodnin, le Slovenci niso do ničesar upravičeni. Kakor smo zapisali že v prvem zahtevku, bomo izkoristili vse pravne možnosti (tudi do Združenih narodov, če ne drugega, da jim povemo kako nepravna in nedemokratična je ZRN, da o kaki pravičnosti sploh ne govorimo), da uveljavimo naše pravice ob ugotovitvi, da VOJNI ZLOČINI NE ZASTARAJO. O pravični in pravni državi govori tudi omejitev možnosti prijave odškodnine po Zakonu, kar je nepošteno in neenakopravno in je skregano z vsako logiko pameti. Zato ponovno predlagamo ukinitev tega določila.

Na koncu naj povemo še, da imamo pisno izjavo priče (še žive), to je osebnega tajnika Predsednika Tita, da o odškodnini za jugoslovanske žrtve (ne samo slovenske) ni bilo nikoli dogovorjeno in še manj odločeno, ker je bil pri vseh razgovorih prisoten. Problem je bil nekajkrat načet in nikoli nadaljevan in končan.

Za vse navedeno imate dokumentov dovolj in jih ne bomo prilagali. Upravičeno pa pričakujemo z odgovornimi srečanja in razgovore, kar bi se od kulturnih institucij spodobilo.