novice | pismo Ulli Jelpke  

  PISMO ULLI JELPKE

poslano 19. 7. 2006

Gospa Ulla Jelpke
Bundestagabgeordnete
Platz der Republik 1
11011 Berlin


Spoštovana gospa Jelpke!

K našim že poslanim zahtevam in dokumentom si dovoljujemo še nekaj dodati s ciljem, da bi odgovorne z dokazi prepričali o naših upravičenih zahtevah. Priloženi dokumenti so bili priloženi naši zahtevi po odškodnini že 8.1.1998, to je - odkar se borimo za pravice.

Tu ne gre za prisilno delo. Tu gre za genocidno raznarodovalno politiko nacističnih okupatorjev nad slovenskim narodom. Vsakdo, ki je bil aretiran in je po raznih zaporih prestajal najbolj gnusna mučenja, da bi na koncu pristal v KZ taborišču ali pa na morišču, je žrtev genocida.

Vsi, ki so bili na silo odpeljani iz njihovih domov (ne samo v Nemčijo), kjer so morali pustiti vse premoženje, so žrtve (od dojenčka do starca).

Prav tako so žrtve vsi tisti, ki so zapustili svoje domačije in pobegnili pred neznanim (aretacijo, umorom, itd.), da bi si rešili golo življenje.
Delati so morali vsi, tako prvi kot tretji, tisti v Nemčiji, kakor tisti v Srbiji in pobegli, da bi preživeli. Vsi so na svoj način trpeli kalvarijo, tako dojenček, kot najstarejša žrtev.

Zato še vedno trdimo, da je govoričenje o upravičenosti do odškodnine za tako imenovano prisilno delo samo tistih, ki so bili izgnani v Nemčijo, ponižujoča za ostale navedene žrtve.

Ponovno poudarjamo, da so vse navedene žrtve upravičene do nematerialne in materialne odškodnine.

Prav bi bilo, da nemške oblasti že končno priznajo našo upravičenost do odškodnine. Po Zakonu za prisilno delo je nekaj drobiža prejelo cca 15% slovenskih žrtev in vsi ostali še čakamo – do kdaj?

Oprostite nadlegovanju, vendar očitno drugače ne gre.