Udeleženci simpozija.


novice | simpozij v Nürnbergu  

  SIMPOZIJ V NÜRNBERGU

Dne 26. 11. 2003 je Združenje organiziralo Simpozij v Nemčiji - v mestu Nürnberg, skupaj s somišljeniki in prijatelji. Največ zaslug za izpeljavo tega projekta imata novinarja Gerhard Jochem in Sussanne Rieger in pa seveda naš predsednik.

ZAPIS o sodelovanju na simpoziju o žrtvah in problematiki plačila odškodnine, katero je povzročil okupator v Sloveniji med leti 1941-45.

Simpozij, ki je imel naslov "OBSOJENI NA UNIČENJE - grozodejstva nemških nacistov v Sloveniji v času 1941-45", se je odvijal v stavbi Nacističnega Parlamenta (sedaj DOKUMENTACIJSKI CENTER). V teh prostorih je bilo sojenje nacističnim zločincem v letih 1945 - 1946.
Tega simpozija so se udeležili:Tone Kristan, Joža Ložak, Stane Sladič in Franc Rovan.
Dnevni red je bil precej obsežen, saj je obsegal 6 referatov, poleg vseh pozdravnih formalnosti in je trajal od 10.00 do 18.00 ure.
Referate so posredovali:
1. Tone Kristan
    referat "OBSOJENI NA UNIČENJE" o dogodkih in dejanjih okupatorjev
    v Sloveniji od 1941-45.
2. Peter Engelbrecht
    o aktivnostih in pokolu Potensteiners Karstwehr 1943- 44 v Sloveniji.
3. Lothar Evers
    tendence mednarodnih odškodnin II. svetovne vojne.
4. Fridhelm Brebeck - novinar in publicist,
    je obravnaval povojne dogodke v Jugoslaviji.
5. Tone Kristan
    o dejanskih dogodkih aretacij, izgona in begunstva. Poseben poudarek o poteku
    izvedbe izgona (lastne izkušnje). Večina referata je zajemala delo Združenja žrtev
    okupatorjev 1941-45 Kranj in izterjava odškodnine od okupatorjevih naslednic.
6. Michael Oberwinder, odvetnik Združenja
    predstavil pravni del z rezultati naše izterjave.

Pred pričetkom simpozija smo člani delegacije iz Kranja opremili panoje v dvorani s kopijami originalnih lepakov, s katerimi je okupator obveščal slovenske prebivalce o streljanjih talcev, izseljevanju, ponemčevanju slovenskih krajevnih imen, s slikami žrtev v fazi izseljevanja ter prikazi področij, katera je okupator hotel ponemčiti. Lepake so si obiskovalci simpozija z zanimanjem ogledovali in se tudi spraševali, ali je bilo to sploh mogoče, kljub temu, da nekaj vedo o grozodejstvih v Nemčiji in bližnjih deželah, za nas pa to le malo kdo ve. Nekaj je bilo tudi pisnega materiala, ki ga je vsak udeleženec lahko vzel s seboj domov. Srčno upamo, da ga bodo še velikokrat vzeli v roke in predvsem, da jim bo v pomoč takrat, ko se bodo, kot je večina obljubila, znali odločno postaviti za našo stvar.
V uvodnem delu simpozija je vodja Dookumentacijskega centra dr. C.Täubrich pozdravil prisotne in institucije, katere so omogočile ta simpozij in se jim obenem tudi zahvalil. Pozdravni govor sta imela tudi dr. M. Diefenbacher, ki je omenil, da je bilo kar nekaj institucij iz Nemčije, katere niso reagirale na njihove pobude glede simpozija, kar ni razumljivo, saj je samo v regiji München bilo preko 80 taborišč, kjer so bili, kot žrtve tudi Slovenci. Poleg tega, da so bile žrtve nacizma različni narodi, katere so s svojo kaznovalno politiko kaznovali z eksekucijami, terorjem, izseljevanjem in krajo otrok.
Tudi dr. E. Ditzfelbinger se je v svojem pozdravnem govoru dotaknil izseljevanja Slovencev, za katera je bila podlaga v glavnem varovanje južne meje, predvsem v Posavju, kjer naj bi bila meja med Italijo in Nemčijo. Na te prostore naj bi naselili Kočevarje.
Po uvodnih in pozdravnih nagovorih, se je že dalo razbrati, da bo to dan, ki bo koristen za našo stvar in tudi za vse tiste, ki so se udeležili simpozija. Sledilo je malo zgodovine: Povezava Slovenije in Bavarske, zgodovinski pregled vojnih časov in prestanega gorja slovenskih žrtev tako, kot jih vidi današnji Nemec. Posebej zaprepaščeni so bili nad odvzemom otrok in nad taborišči ter nad tem, da ti otroci, ki so danes stari ljudje, niso do danes dobili nobene odškodnine za prestano gorje. Prav tako se jim je zdel strašen načrt, ki je predvideval etnično čistost vsega slovenskega ozemlja.
Po vseh pozdravnih govorih je imel prvi referat g. T. Kristan (povzetki iz knjig dr. T. Ferenca). Najprej se je zahvalil vsem institucijam in posameznikom iz Nürnberga za ta dogodek. V referatu je podal misli o dogodkih 1941-45 v Sloveniji, katerih vzrok je bil nemški okupator. Ob izčrpni podaji dogodkov in vzrokov za ta dejanja, je hkrati dodal še veliko svojih misli v pojasnilo dogodkom. Hkrati pa je tudi omenil, da je ZŽO 1941-45 Kranj, v pomnilo sedanjim in kasnejšim generacijam, posnel dva filma, kjer so bila posneta tudi osebna pričevanja prizadetih in dogodki med vojno.
Ob koncu svojega predavanja je posebej poudaril, da mi iščemo samo to, kar nam pripada po vseh civilizacijskih zakonih in normah in nič več, pa še to samo za tiste žrtve, ki so še žive. Navzoče je seznanil tudi s tem, da smo imeli na nemški TV film
o trpljenju slovenskega naroda. Ob tej priliki se je še enkrat, to pot javno, zahvalil nemškim sodelavcem pri nastajanju filma. Naprej je nanizal nam že poznana dejstva iz naše zgodovine.
Po končanem izvajanju referata je g. Eckart postavil vprašanje o delu domačih izdajalcev in kaznih za njihova dela?
Poslušalec simpozija iz Nürnberga, sicer Slovenec, je postavil vprašanje o domobrancih.

Na obe vprašanji je g. Kristan izčrpno odgovoril, dodal pa je še svojo misel v zvezi z Jidiš skupino na področju Maribora.

Za g.Kristanom je nastopil s svojim referatom nemški žurnalist in zgodovinar, g. P. Engelbrecht. Osredotočil se je na Potensteinsko SS-Karstwehr vojsko, katere posamezniki nerazumljivo še sedaj neovirano in, kot je dejal, nekaznovano hodijo po svetu in še v današnjem času proslavljajo svoje zmage. Čeravno bi se v prvem trenutku zdelo, da ta referat prav nič ne sodi v naš sklop, je bilo za nas razveseljivo to, da smo lahko ugotovili, da tudi Nemce motijo takšne stvari.Tudi sami razmišljajo, kako bi preprečili te anomalije in se bojijo, da bi morda kakšna oblika fašizma v današnjem času dvignila glavo. Morda predvsem podatek za vasico Primorci. Govoril je o SS grupi poveljnika Hansa Brandta - tistega, ki je požgal Branik in Komen na Krasu. Govornik je tudi povedal, da se je s tem ukvarjal tudi g. Ferenc. Vse to je opisano v knjigi "Touristenidylle und KZ-Grauen". Z raziskovanjem tega primera je prišel do spoznanj, katera kažejo povsem drugače, kot je bilo do sedaj prikazovano. Pri raziskovanju je črpal tudi dokaze iz razprav T.Ferenca.
Po razpravi je g. Eckart postavil vprašanje, kako je bilo sankcionirano sodelovanje z okupatorjem med in po II. svetovni vojni? Odgovor je bil, da so bile sankcije s procesi, pa tudi brez njih. Nemčija je bila v preteklosti precej neinformirana o masakrih Karstwehra. Pionir raziskovanja o tem je bil g. Ferenc, zato nasprotno dokazovati, je vse težje. Važno pa je, da mlade generacije dobijo spoznanje o dejanjih okupatorja.
V popoldanskem delu je najprej nastopil zanimiv in popularen nemški novinar, g. Friedhelm Brebeck, ki je bil v osemdesetih letih dopisnik v Beogradu in je pač govoril o takratni Jugoslaviji in o nastanku naše nove samostojne države. Iz njegovih besed je pozoren poslušalec lahko doumel, da smo Slovenci vztrajni in pošteni ljudje in da nismo navajeni jemati tisto, kar ni naše in da se svojega držimo. Govorniku se je zdelo primerno, da pove, da je Slovenija tista država, ki zasluži večjo podporo in pomoč v sedanjem času. Zanimalo pa ga je tudi, kako je pri nas z manjšinami.
V nadaljevanju tega popoldanskega sklopa je spet nastopil g. Kristan, ki je predstavil naše Združenje in naša prizadevanja za uveljavitev pravice do odškodnine. Tu je pojasnil poslušalcem, da mi ne zahtevamo odškodnine od nemških podjetij, ampak od nemške Vlade oziroma režima, ki je kriv za vse naše gorje. Nekaj pojasnil je dodal tudi naš odvetnik, g. Oberwinder, ki je prišel na popoldanski del simpozija.
Mislimo, da je tudi njegova navzočnost dala težo naši stvari, saj so lahko vsi navzoči videli, da delamo resno in temeljito.
Gospod Evers, ki ga poznamo iz delovanja za poplačilo prisilnega dela, je pojasnil nekatere stvari v zvezi s tem. Po njegovem mnenju je nacizem naredil toliko škode po svetu in takšno, da je ni mogoče denarno oceniti in tudi ne nadoknaditi.

Še enkrat je nedvoumno povedal, da je prišlo do povračila oziroma poplačila za
prisilno delo samo zato, ker so tako zahtevali ameriški Judje in je tako in zato prišla na vrsto tudi vzhodna Evropa in z njo tudi Slovenija. Sploh, kdo naj bi plačal odškodnino, saj tistih, ki so zaposlovali in izkoriščali prisilne delavce, ni več in kako daleč časovno nazaj bi ta dolžnost še veljala?

Ob koncu vseh referatov pa je prišel čas za vprašanja vsem govornikom in pri tem je naš predsednik suvereno odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, ki so se nanašala na delovanje našega Združenja, mnenje naše države o tem in tudi o naši pripravljenosti, da gremo prav do konca. V dvorani ga ni bilo, ki bi rekel, da nimamo prav, tudi gospa Ksenija Lenarčič z naše ambasade v Münchnu ni imela pripomb, saj se sploh ni oglasila. Vseeno pa smo lahko zadovoljni, da je prišla in tako vsaj enkrat iz prve roke slišala za naša prizadevanja.
Že omenjeni Slovenec, ki že skoraj 50 let živi v Nürnbergu je imel eno od praktičnih idej, kako bi lahko sedanja Nemčija pomagala Sloveniji in njenemu gospodarstvu. Menil je, da naj bi Nemčija svoje tovarne oziroma industrijske obrate ne prestavljala na Kitajsko, kot to počne zdaj, ampak v Slovenijo, kjer je veliko brezposelnih in bi to bila zelo učinkovita pomoč.
Zaradi vsesplošnega nepoznavanja slovenske zgodovine med Nemci in v svetu sploh, je prišel tudi predlog, da bi knjige, ki jih je o tem delu naše zgodovine pisal g. Ferenc, bile prevedene v nemščino. Nürnberškemu arhivu smo predali 3 knjige dr. Ferenca v nemškem jeziku, da jih posredujejo zainteresiranim.
Kot je imel prav vodja Dokumentacijskega centra g Dietzfelbinger, ko je na koncu dejal, da je treba zgodovino poznati, če se hočemo izogniti prihodnjim zmotam, tako je imel še bolj prav predsednik Kristan, ker VOJNI ZLOČINI NE ZASTARAJO!
Na dan povratka domov, so nam predstavniki muzeja omogočili krajši vpogled v zgodovino nastanka nacizma, njegovih grozodejstev ter njegove obsodbe v Nürnbergu, kar je prikazano v muzeju Dokumentacijskega centra.
Ja, bili smo v kraju, kjer je bilo sojenje, kakršnemu še ni bil priča noben čas. Za množična pobijanja, za nečlovečnost, za deportacije v suženjstvo, iztrebljanje manjšin in dogodke, ki bodo živeli v zgodovini 20. stoletja, kot sramota in izrojenost. Ko so ljudi terorizirali, zapirali brez obtožb, obsojali brez zagovornikov, ubijali brez sodnih obravnav, rušili vasi, pobijali moške ali pošiljali na prisilno delo in otroke razgubili po tujini. Nacizem bo tako ostal zgodovinsko zlo, ker je izvajal najbolj množično rasno preganjanje vseh časov.