novice | pismo vladi ZRN, Bundestagu in vsem parlamentarnim strankam  

  PISMO VLADI ZRN, BUNDESTAGU IN VSEM PARLAMENTARNIM STRANKAM

poslano dne 8. 1. 2004

- VLADA ZVEZNE REPUBLIKE NEMČIJE
- DEUTSCHE BUNDESTAG - PREDSEDNIK
- VSE STRANKARSKE SKUPINE BUNDESTAGA (ALLE BUNDESTAG FRAKTIONEN)


Spoštovane gospe in gospodje

Ko smo 8. 1. 1998 poslali zahtevo za nematerialno in materialno odškodnino za slovenske žrtve GENOCIDA in RAZNARODOVALNE POLITIKE načističnih okupatorjev v času od 1941 - 45, se nam niti sanjalo ni, da po šestih letih naporov ne bomo ničesar dosegli, kar je za nemške oblasti SRAMOTA.
Ne samo mi, ampak tudi velik odstotek tistih NEMCEV, ki mislijo pošteno, smo trdno prepričani, da nam za prestana grozodejstva pripada primerna odškodnina. Ob zavračanju naših zahtev so bili, in to v večini, navajani le za lase privlečeni izgovori:

1.
Da je ZRN že Jugoslaviji plačala odškodnino za žrtve vojne. TO PA NI RES. Ko smo skrbno preučili vso dokumentacijo, ki smo jo dobili od vaših Ministrstev (veliko opevani PROTOKOL Tito - Brand na Brionih 1973 in še dugi dokumenti in protokoli), nismo nikjer našli ničesar, kar bi potrjevalo vaše trditve. Tako veliko opevani krediti (Kapitalhilfe), ki jih je Jugoslavija dobila (skupaj 1.240.000.000.-DEM) niso odškodnine. Sicer pa je Slovenija svoj del teh kreditov že odplačala.

2.
Izgovori, da NI ZAKONSKE PODLAGE, ne vzdržijo nikjer in pod nobenimi pogoji, ker so vedno možne rešitve. Lep primer je Zakon sprave za prisilno delo, ki ste ga sprejeli na pritisk zunanjepolitičnih faktorjev in ZDA, naša Vlada pa se za svoje državljane noče zavzeti). Naš narod je bil, prav tako kot Židje, obsojen (že pred okupacijo) NA UNIČENJE (več v prilogi), pa bi pričakovali enakopravno obravnavo.

3.
Zavračanje naših zahtev z izgovorom, da se je čas za reševanje teh problemov že preveč odmaknil, je milo rečeno, zelo smešno. Kljub onemogočanju Jugoslovanskih oblasti, da bi slovenske žrtve okupatorjev od le-teh izterjale odškodnino, smo že leta 1957 in 1971 poslali zahtevo (PETICIJO) Vladi ZRN za poplačilo nematerialne in materialne odškodnine, takrat še ni bilo prepozno? Isto smo storili še ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Precej čudno je, da se na nobeno od navedenih zahtev nemške oblasti niso odzvale oz. so se naredile "francoze", verjetno z ugotovitvijo "KAJ NAM PA MOREJO", kar pa je za slovenske žrtve zelo ponižujoče.

4.
Določila Zakona ustanovljenega sklada, ki obravnava samo prisilno delo, ne upošteva naših interesov. To pa zato, ker se nihče o problemih in kategorijah slovenskih žrtev sploh ni želel pogovarjati, kljub temu, da smo za to prosili in nagovarjali vse od Vlade do Bundestaga. Trdimo, da nihče (ali pa zelo redki), ne ve, kaj se je s Slovenci v času vojne dogajalo (več v prilogi).

5.
V kolikor bi odgovorni nemških oblasti želeli prebrati vsaj vse tisto, kar smo v teh letih napisali mi in, če bi pri tem upoštevali vsa dejstva vsaj delno pošteno, bi morali priznati našo upravičenost do zahtev. Naših žrtev je bilo cca 160.000 v različnih kategorijah (koncentracijska taborišča, delovno-kazenska taborišča, politični zapori, izgnanci, begunci, deportiranci, umorjeni talci in vojni ujetniki). Od tega jih več kot 1/3 ni preživelo morije. Od preživetih je sedaj živih le še cca 25.000 - 30.000 oseb, ki bi pa želeli z odškodnino vsaj še nekaj let po 14 dni v toplice, katere še kako potrebujejo. Jasno je, da tisti, ki so prejeli odškodnino po Zakonu za prisilno delo (cca 8.500 oseb) ne pridejo v poštev.

6.
Materialna odškodnina. V Zakonu sprave in spomina (prisilno delo) je poplačilo materialne odškodnine prirejeno za določeno vrsto žrtev in skupino ljudi, kar ni pošteno. Pred našimi domačijami so se iznenada in nenapovedano pojavili kamioni z vojaki in ob naperjenih puškah ukazali, da se takoj pripravimo (v 1 do 2 urah) za odhod in da lahko vzamemo s seboj samo tisto, kar lahko nesemo. Tisti, ki ni mogel nesti ničesar (zaradi bolezni), je odšel praznih rok in ostalo je vse, kar je bilo z znojem in žulji prigarano - nepremično in premično premoženje, ki so ga ustvarili že naši predniki in nato še mi. Slovenske žrtve so ob aretaciji, izgonu, pobegu, izgubile vse, kar so imele in ob vrnitvi niso našle nič, razen morda prazna poslopja - ali pa tudi ne in ne vemo, kdo je kaj in kam odnesel, porabil, uničil? Ob tem govoriti in določati kdo, kaj in pod kakšnimi pogoji je upravičen do povrnitve odškodnine, je cinizem brez primere in tako lahko razmišljajo in govorijo samo ljudje, ki nimajo najmanjšega pojma o problematiki.

7.
Po Zakonu sprave je nekaj naših ljudi iz usmiljenja in po osebnih intervencijah dobilo, na račun prisilnega dela, nekaj drobiža za vso kalvarijo (ker nas ni v Zakonu). Postavlja se vprašanje, kako bi nas obravnavali, če bi vse nas nacistični okupatorji, kot je bilo predvideno, odpeljali na jug Balkana (južna Srbija, Bolgarija, Romunija, itd.), kakor sedaj kaže vaše razmišljanje, ne bi bili upoštevani kot žrtve (ker tudi niso v Zakonu), kljub temu, da so isti okupatorji storili zločin nad njimi, kot nad tistimi, ki so jih odpeljali v Nemčijo. Tisti, ki so bili izgnani na jug Balkana so verjetno prestajali še večjo kalvarijo, ker so se poleg vsega gorja, bali še za svoje življenje (starši za družino) in to ne samo od nacistov, temveč tudi od domačih izdajalcev in kvizlingov. Tisti, ki so bili v taboriščih so morali delati v tovarnah in rudnikih za nemški "WERMACHT", drugi pa so morali iskati delo, da so preživeli sebe in družine, pa še za bolne in onemogle je bilo potrebno skrbeti. Iste grozote so doživljali BEGUNCI, ki so pobegnili v strahu pred aretacijo oz. izgonom, da bi si rešili življenje. Tudi ti ljudje so za seboj pustili vse kar so imeli, morda so lahko, za razliko od izgnancev, vzeli še nekaj dragocenih predmetov. Vsak, ki bi se, po velikem čudežu vrnil, je bil kaznovan, ponavadi s strelom v glavo.
V Sloveniji formirani politično-kazenski zapori, po svoji "gostoljubnosti" niso nič kaj zaostajali za koncentracijskimi taborišči, morda so bili v nekaterih elementih še hujši. Tu so žrtve razvrščali : 1. likvidacija, 2. na težke "zločince", ki so jih, ko je bil zapor poln, odposlali v druga koncentracijska taborišča, 3. na ostale zapornike. Tudi koncenracijsko taborišče Jasenovac (na Hrvaškem) je bila prava grobnica, saj jih od 400 Slovencev 285 vsega "udobja" ni preživelo.

8.
Verjetno se ni noben poslanec, politik ali uslužbenec zamislil, kako je, ko se družina odpravlja h kosilu, pridrvi na dvorišče drhal vojaštva s kamioni in z uperjenimi puškami ukaže takojšnjo evakuacijo, kar pomeni, vse pustiti in oditi, pri čemer je tudi kosilo odpadlo (lahko bi bila tudi zgodba "Nikoli zaužito pripravljeno kosilo"). Če ti ob tem poberejo še vse papirje in dragocenosti ter denar in izjavijo, da tega tam kamor te bodo odpeljali, ne boš več potreboval, lahko samo še "vriskaš".

Tisti posamezniki, ki so jih nacisti ali njihovi pomagači kvizlingi, poiskali doma ali jih polovili na cesti, jih odpeljali na morišče, niso imeli kaj in ne časa razmišljati.

Na osnovi tega, samo del opisanega gorja in navedenih vaših zmot, pričakujemo resno obravnavo naših zahtev.

Mi smo že v novembru t.l. organizirali, skupaj z našimi prijatelji v Nürnbergu, enodnevni simpozij na temo: "NS - Unrecht in Slowenien 1941-45" na katerem so, poleg nas, sodelovali s svojimi referati še razni nemški strokovnjaki in poznavalci razmer, ki podpirajo naša prizadevanja. Simpozij je bil v Dokumentationszentrum Reichsparteitagsgelände v Nürnbergu.
Takšne simpozije pripravljamo tudi v drugih krajih in mestih po Nemčiji, ker smo ugotovili, da so vsi, po končanih referatih spoznali, da o problematiki niso vedeli nič in naše zahteve podpirajo.
Mislimo, da bi bilo koristno, na kar smo vedno pripravljeni, organizirati predavanje pred katerimkoli organom Vlade in Bundestaga.

Tukaj ne bomo navajali nobenih številk naših zahtev, ker smo le-te že posredovali oz. jih še bomo ob neposrednih pogovorih s predstavniki Vlade ali Bundestaga.
Pri tem je potrebno še povedati, da je ostala le še peščica živih upravičencev žrtev za nematerialno in materialno odškodnino.

Vsem odgovornim priporočamo, da vsebino pisma skrbno preberejo in imajo, ob branju pred očmi dejstvo, da "ZLOČINI NE ZASTARAJO", ker mislimo, da si zaradi nekaj evrov ni potrebno nakopati sramote.
Prilagamo tudi nekaj zgodovinskih dejstev o naši kalvariji, podprtimi z dokumenti.